Aljaž se je rodil 6. julija 1845 v zaselku Zavrh pod obronki Šmarne gore, v hiši po domače pri Bačniku, očetu Antonu in materi Elizabeti (Špeli), rojeni Jarc. Po zaključeni gimnaziji je začel na Dunaju študirati klasične jezike, vendar je moral študij opustiti, saj ga po zgodnji očetovi smrti družina ni mogla več podpirati. Na materino željo se je vpisal na bogoslovje, ki ga je uspešno končal in bil leta 1871 posvečen v duhovnika. 

Najprej je kot kaplan služboval v Tržiču, leta 1880 je postal župnik na Dobravi pri Kropi, od leta 1889 pa vse do smrti (1927) pa je bil župnik na Dovjem. V življenju je počel veliko stvari, bil je katoliški duhovnik, glasbenik, učitelj, graditelj in še marsikaj; zlasti pa velik slovenski rodoljub, ki je aktivno nastopil za obrambo slovenskih gora, predvsem Triglavskega pogorja, ki so se ga ne samo fizično, z gradnjo planinskih koč in poti, ampak tudi duhovno hoteli polastiti Nemci.

Jakob Aljaž je bil velik slovenski rodoljub, ki je aktivno nastopil za obrambo slovenskih gora, predvsem Triglavskega pogorja, ki so se ga hoteli polastiti Nemci.

Slovenski narodni ponos je bil hudo prizadet. Prizadetega se je čutil tudi Jakob Aljaž, ki pa dogajanja ni samo nemo opazoval, ampak se je odločil vanj tudi aktivno poseči. Dober teden po odprtju nemške Dežmanove koče, 9. avgusta 1887, je bil Aljaž prvič na vrhu Triglava in se odločil, da mora pred Nemci zavarovati sam vrh Triglava. Temu Aljaževemu podvigu, postavitvi stolpa vrh Triglava, bo posvečen prispevek v naslednji številki revije SLO, saj bo letos okrogla obletnica odprtja Aljaževega stolpa. Pri realizaciji tega dejanja, avgusta leta 1895, je Aljaž s sodelavci bival v nemški Dežmanovi koči, saj Slovenci niso imeli še nobene. Oskrbnik koče, kozar Vilman iz Mojstrane, ki ga je Aljaž poznal, mu je zaupno rekel: »To je sreča za Vas, da nocoj ni bilo Nemcev tukaj; sicer bi za Vas ne bilo prostora.« V tistem trenutku se je Aljaž odločil, da bo zgradil slovensko triglavsko kočo. Njegov ponos je bil tako prizadet, da je sklenil, če ne bo šlo drugače, da bo kočo postavil sam, samo nekaj korakov od Dežmanove. 

Njegov poziv SPD (Slovenskemu planinskemu društvu), ustanovljenemu leta 1893, pa ni naletel na gluha ušesa. V organizaciji in po načrtih Jakoba Aljaža je bila s pomočjo SPD na Kredarici zgrajena prva Triglavska koča, ki je bila slavnostno odprta 10. avgusta 1896. Ob odprtju je govoril tudi Aljaž, ki je rekel, da je slovenska koča namenjena turistom vseh narodov, kar se danes tudi dobesedno dogaja, saj Triglav obiskujejo ljudje s celega sveta. Svoj govor je zaključil: »Nas, planincev, ne druži ne denar ne materializem – ne egoizem, marveč čista ljubezen do domovine in lepi čut, ki ga gojimo v srcih do planin.« Odprtja se je udeležilo več kot sto ljudi. Dobro leto pozneje, 12. avgusta 1897, je bila ob koči na Kredarici dograjena kapelica Lurške Matere božje.

V organizaciji in po načrtih Jakoba Aljaža je bila s pomočjo SPD na Kredarici zgrajena prva Triglavska koča, ki je bila slavnostno odprta 10. avgusta 1896.

Današnji dom na Kredarici ima precej večje zmogljivosti. Tudi kapelico Lurške Marije, ki so jo leta 1952 podrli, so leta 1992 nadomestili z večjo kapelo, posvečeno Mariji Snežni.

Hkrati s kočo na Kredarici je Aljaž vodil tudi gradnjo majhne koče v Vratih, saj so se tudi tu hoteli ugnezditi Nemci. Kočica je bila odprta še pred Triglavsko kočo, 9. julija 1896.

Ob večjem obisku doline Vrat in Triglava je kočica v Vratih kmalu postala premajhna. S pomočjo SPD je Aljažu uspelo zbrati sredstva za izgradnjo večje lesene zgradbe, ki je bila svečano odprta 7. avgusta 1904. To je bil prvi Aljažev dom v Vratih, ki pa ga je 2. marca leta 1909 uničil snežni plaz izpod Dolkove špice.

Pozdrav s Triglava, K. Kšič, poslana 1899. Razglednico je pisal Aljaž 21. septembra 1899 preblagorodnemu gospodu dr. Franta v Prago. Razglednica se je vrnila na Dovje s pripombo, da je v Pragi več ljudi s tem priimkom. Aljaž je pri Dr. Franta dopisal deželni odbornik in odbornik slovenskega planinskega društva ter jo ponovno poslal v Prago. Sporočilo se glasi: Hvala za pozdrav! Šel sem takrat z frančiškani na Belopeška jezera (Weissenfels). Letos sem bil trikrat na Triglavu in enkrat po Kugy-jevi poti na Sedmera jezera – Savica – Bohinj in enkrat na Rožici. Iskren planinski pozdrav. Ob letu na svidenje na Grintovcu. Aljaž. 

Po uničenju Aljaževega doma v Vratih se je SPD obrnilo na slovenski narod s prošnjo, da zbere sredstva za nov dom, ki so ga slovesno odprli že 17. julija leta 1910 in je v osnovi takšen še danes. Postavili so ga na drugem mestu, kot je stal prvi dom, na skalnatem griču, ki je bolje zaščiten pred plazovi.

Aljaž je bil trinajstkrat na Triglavu in petindvajsetkrat na Kredarici. Seveda ob številnih obveznostih ni imel časa na pretek. Zavedati se moramo tudi, da se je v njegovih časih tudi do izhodišča za vzpon na goro običajno moralo priti peš, danes pa se pripeljemo z avtomobilom.

Članek si lahko v celoti preberete v 47. številki magazina SLO.