V diplomaciji je bil Schwegel strokovnjak za jugovzhodno Evropo in afriški del Osmanskega cesarstva, saj je bil deset let konzul v Egiptu in Carigradu, vse dokler ni bil imenovan za enega glavnih organizatorjev svetovne razstave na Dunaju leta 1873. Na berlinskem kongresu sicer ni bil pooblaščenec, vendar je zaradi zaupanja zunanjega ministra Gyule Andrássyja imel pomembno vlogo v tej delegaciji. Schwegel je bil brez dvoma največkrat odlikovan Slovenec v času Avstro-Ogrske monarhije, pa tudi z višjimi odlikovanji ga ni na območju današnje Slovenije nihče presegel, saj je bil odlikovan z devetimi prvimi stopnjami (velikimi križi) avstro-ogrskih in tujih odlikovanj.

Schwegel je bil brez dvoma največkrat odlikovan Slovenec v času Avstro-Ogrske monarhije.

Zgodovina odlikovanj

Zgodovina odlikovanj, kot jih poznamo danes, je povezana z nastankom verskih viteških redov iz časa križarskih vojn. Viteški redovi so bili ustanovljeni za obrambo Svete dežele, za obrambo in vzdrževanje poti in trdnjav ter za negovanje bolnih in ranjenih. Njihov najpomembnejši cilj je bil širjenje krščanstva oziroma boj za vero in Boga. Z vstopom v viteški red je posameznik na družbeni lestvici samodejno zasedel visok položaj.

Konec 17. in na začetku 18. stoletja je plemstvo že močno oslabelo, njegovo moč in mesto je počasi prevzemalo meščanstvo. Evropski kralji so se pri utrjevanju oblasti vse bolj opirali na meščanstvo. Fevdalno vojsko, pri kateri je bil kralj odvisen od vazalov, je povozil čas. Nadomestila jo je stalna, redna vojska, sestavljena večinoma iz najemnikov. Pri iskanju načinov, kako nagraditi zveste častnike in tako še bolj utrditi svoj položaj v vojski, so mnogi evropski vladarji tistega časa ustanovili različne redove za vojne zasluge. Ti niso bili tako ekskluzivni kot stari srednjeveški viteški redovi, v katere so lahko vstopali samo plemiči, temveč so postali dostopni vsem slojem prebivalstva, če so le bile njihove zasluge za vladarja dovolj velike. Tudi imena stopenj novih redov so bila povzeta po imenih srednjeveških viteških redov. Na čelu je bil kralj kot veliki mojster, pod njim pa veliki oficirji, komturji (komanderji), oficirji in vitezi.

Pri iskanju načinov, kako nagraditi zveste častnike in tako še bolj utrditi svoj položaj v vojski, so mnogi evropski vladarji tistega časa ustanovili različne redove za vojne zasluge.

Z liberalizacijo pristopa v novoustanovljene redove je bilo bolj kot pripadnost določenemu redu pomembno njegovo vidno obeležje, to pa je bil redovni znak ali orden. Ker so se odlikovanja (poleg redov so kmalu začeli podeljevati tudi medalje kot odlikovanja nižje vrste) v vojski tako dobro obnesla, so jih kmalu prenesli tudi na civilno področje, in tako so bili lahko odlikovani skoraj vsi državljani, zaslužni »za vladarja in domovino«.

V Avstro-Ogrski položaj ni bil nič drugačen kot v preostalih evropskih državah, tudi avstrijski vladarji so ustanovili več redov. Eden izmed prvih redov v monarhiji je bil avstrijski vojaški red Marije Terezije, ustanovljen že leta 1757. Pri njem lahko še vedno zasledimo pridih fevdalizma, saj so bili častniki, odlikovani s tem redom, samodejno povzdignjeni v plemiški stan. Nekaj let pozneje, leta 1764, je Marija Terezija kot ogrska kraljica ustanovila še kraljevski ogrski red sv. Štefana. Podeljevali so ga samo za civilne zasluge in je ostal do konca Avstro-Ogrske monarhije najvišje odlikovanje za civilne zasluge.

Avstrijski vladarji so v naslednjih sto letih ustanovili še tri redove: Leopoldov red (ustanovil Franc I. leta 1808), red železne krone (ustanovil Franc I. leta 1815) in red Franca Jožefa (ustanovil Franc Jožef I. leta 1849). Vse tri redove so podeljevali tako za civilne kot za vojaške zasluge; v tem primeru je bilo odlikovanjem dodano t. i. vojno okrasje.

Viteški križec reda železne krone. Zasebna last.

Nošenje odlikovanj in njihov položaj na uniformah oziroma civilnih oblekah sta bila v Avstro-Ogrski kot mnoge druge stvari izjemno natančno predpisana. Predpisi so določali tako zaporedje odlikovanj (glede na njihovo rang lestvico) kot tudi položaj odlikovanj na različnih oblačilih; na uniformah vseh vrst, paradnih in službenih, tako vojaških kot diplomatskih in uradniških ter na civilnih oblekah.

Članek si lahko v celoti preberete v 47. številki magazina SLO.