»Ko sem nazadnje srečal papeža Benedikta XVI. in ga vprašal, kakšno je njegovo sporočilo kapucinom, je odgovoril: Živite še naprej svojo zavezanost uboštvu in preprostosti in poklici bodo,« pravi br. Mauro Jöhri.

Z br. Maurom Jöhrijem, predstojnikom Reda manjših bratov kapucinov, se je ob njegovem obisku pogovarjal Igor Vojinovič.

Br. Mauro Jöhri se je rodil leta 1947 v kraju Bivio, v švicarskem kantonu Graubünden. Preden je postal vrhovni predstojnik bratov kapucinov – lani je bil izvoljen za drugi šestletni mandat – je bil predstojnik italijanske kapucinske regije in nato trikrat provincial švicarske province. Sodeloval je na sinodi o novi evangelizaciji. Nenehno obiskuje bratstva kapucinov po svetu, tudi Slovenijo je že obiskal junija 2007.

Prvi dan obiska ste se srečali z mladimi iz Frančiškanske mladine (FRAME). Kaj ste jim želeli sporočiti?

Bolj kot sporočilo sem jim zastavil vprašanje. Sporočilo so si izbrali sami. Vprašal sem jih, kakšen je bil njihov vtis, ko so slišali, da si je novi papež izbral ime Frančišek. Vsi so ob tem izražali veselje. V tem so našli potrditev svoje odločitve za sv. Frančiška kot svojega vzornika. Sam papež je s tem potrdil, da so se odločili prav. To jih spodbuja, da še naprej črpajo iz studenca njegove karizme, zlasti vrednoti preprostosti in bratstva.

In kako ste vi doživeli to, da si je papež, ki prihaja iz jezuitskih vrst, izbral Frančiškovo ime?

Kot čudovito presenečenje. S tem, da si je izbral to ime, je na svoj način že napisal prvo encikliko. S tem se je namreč odločil za pot prenove, ki bo zaznamovana s preprostostjo, vrnitvijo k izvirom evangelija, poenostavitvi struktur in večjemu poudarku na življenju, čeprav življenje potrebuje tudi strukturo.

Sprejeli ste ponovince, ki se pripravljajo postati bratje kapucini, kaj ste jim položili na srce?

Ob srečanju s kandidati, ki se pripravljajo postati kapucini, opažam, da so zelo zaznamovani z duhom družbe, v kateri živijo. Po eni strani so pogosto negotovi, neodločni, po drugi strani pa si sami delajo vizijo posvečenega življenja. Zato sem jih povabil k potrpežljivosti, naj zaupajo duhovni formaciji, naj postavijo pod vprašaj svoja vnaprejšnja prepričanja in gotovosti, in naj svojo življenjsko pot vzamejo resno. Danes je v modi takšna drža, da vse preizkušajo a se nikjer resno ne angažirajo. To te ne pripelje nikamor.

In kakšno je splošno stanje poklicev v redu kapucinov?

Zelo različno. V Vzhodni Evropi, zlasti na Poljskem, je poklicev še vedno veliko, čeprav manj od prejšnjih let. V Italiji deluje skoraj petina reda, več kot dva tisoč kapucinov, a tudi tam beležimo upad. Na drugi strani razveseljujejo podatki iz držav, kjer beležimo porast zanimanja za poklic, celo v ZDA, in sicer v tamkajšnjih imigrantskih skupnostih iz katoliških držav Latinske Amerike, Vietnama, Afrike … Odločno rast beležimo v Afriki, največ novincev pa imamo v Indiji, kjer je od skupaj 1500 kapucinov tretjina novincev. Preporod vidimo še v Indoneziji. To so večinoma cerkvena občestva, ki so jih ustanovili kapucini misijonarji in kjer vodijo tudi župnije.

Je v navadi, da pošljete brate iz tistih dežel v pastoralno pomoč v zahodne države?

Pri nas že izvajamo tovrstno izmenjavo bratov med državami. Na primer, v Avstriji delujejo kapucini iz Poljske, v Nemčiji in Švici delujejo bratje iz Indije. Indijci so priskočili na pomoč tudi bratstvom v Kanadi.

Ali smo že priča obrnjenemu toku misijonov, ko v sekularizirane države Zahoda prihajajo evangelizirat misijonarji iz nekoč misijonskih dežel?

Prezgodaj je še govoriti o misijonski razsežnosti teh izmenjav, saj je kulturni šok teh ljudi, ki pridejo z južne poloble, še vedno premočan, ko tukaj najdejo prazne cerkve ali nespoštovanje duhovnikov. Potrebno je tudi veliko časa za učenje jezika, kdor se ne nauči jezika in se ne seznani z načinom življenja, ne more živeti v drugi kulturi. Za vse, ki prihajajo iz tradicionalnih katoliških področij ta izziv ni enostaven. Kljub temu smo z izmenjavami začeli in se na nje zelo skrbno pripravljamo.

Kaj se po vašem mnenju dogaja na zahodu s poklici? Mar Jezus kliče manj kot v preteklosti?

Ne bi rekel, da Jezus kliče manj. Ko sem nazadnje srečal papeža Benedikta XVI. in ga vprašal, kakšno je njegovo sporočilo kapucinom, je odgovoril: Živite še naprej svojo zavezanost uboštvu in preprostosti in poklici bodo. Vendar jih bo vedno manj, že zaradi dejstva, da imajo sodobne družine večinoma po enega, največ dva otroka. Pogosto na naša vrata potrkajo osebe, ki so edinci. Zaradi tega so tudi starši manj naklonjeni poklicem. Takšno demografsko stanje vpliva na manj duhovnih poklicev. Še bolj pa vpliva dejstvo, da je pot našega redovniškega življenja tudi danes tlakovana z odpovedmi. Naša družba ti ponuja celo paleto različnih možnosti in prevladuje miselnost “vzemi vse, kar ti življenje ponuja”. Doživeti želimo vedno nekaj novega in drugačnega, okoli nas je nenehna sprememba. Redovniško življenje pa je stalnost, resna zavezanost zvestobi svojemu poklicu, kot bi to moralo biti tudi zakonsko življenje. Tak življenjski slog pa v taki kulturi ne pritegne. Toda verjamem, da bo vedno pritegnil tistega, ki išče pristno, zavzeto duhovno življenje, ki ima globok smisel in zagotavlja duhovno rast.


Celoten intervju Igorja Vojinoviča z br. Maurom Jöhrijem:
http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/081F723CCCFE8E86C1257B7A003A6177?OpenDocument


Foto: Tatjana Splichal