Slovesno sveto mašo je daroval celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž, romarji pa so ob tej priložnosti lahko prejeli zakrament bolniškega maziljenja. Sveti maši je sledil blagoslov z Najsvetejšim.

Slovesno sveto mašo je daroval celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž. FOTO: Jože Potrpin

Škof Matjaž je zbranim v uvodu položil na srce, da geslo svetega leta, »romarji upanja«, močno razodeva njihovo življenjsko poslanstvo. Kristjani smo namreč poklicani, da na tem svetu živimo to upanje. Gospod nam od zgoraj pošilja Svetega Duha, da bi lahko prepoznali, kdo smo in kam smo poklicani. Njegovi učenci pa postanemo le, če sprejmemo Njegov križ.

To je težka zahteva, »ki pa ste jo bratje in sestre, danes zbrani tukaj, že preizkusili«, je dejal škof Matjaž. Razumeti skrivnost križa ni lahko: življenjske izkušnje so potrebne, da ugotovimo, na kakšen način se nam Bog najbolj približa prav po križu. Tudi mi lahko prav prek križa najbolj približamo svoje življenje Božjemu. Križ sicer najprej predstavlja trpljenje, vendar to ni vsa resnica. Križ sam po sebi ni cilj, ki bi si ga želeli in ga iskali: to je kraj, pot, kjer se lahko srečamo s samim seboj in z Bogom, tam odkrijemo moč, da svoje življenje naredimo rodovitno.

Križ kot temelj upanja ... FOTO: Jože Potrpin

Tudi papež Leon izpostavlja križ kot temelj upanja: križa naj ne bi samo gledali, ampak tudi prisluhnili besedam, ki so zazvenele ob križu – te namreč kažejo na resničnost človeškega življenja. Ljudje potrebujemo pomoč, nismo samozadostni. Hrepenimo drug po drugemu, drug drugega iščemo in prosimo za pomoč. Na ta način v nas rast prava ponižnost in odprtost do bližnjega, do sebe in do Boga.

Hoditi za Gospodom pomeni, da potrebujemo Boga, da potrebujemo drug drugega. Nihče ni tako reven, tako ubog, da drugemu ne bi mogel česa darovati, kajti največji dar, ki ga lahko naklonimo bližnjemu, je naša pomoč, naša ljubezen. Tudi ko je naše telo tako šibko, da ne zmore ničesar več, nam nihče ne more preprečiti, da ne bi molili, da ne bi ljubili in se darovali drug za drugega.