Papež se je v svoji katehezi osredinil na Jezusove zadnje besede na križu – »žejen sem« in »dopolnjeno je«, kot jih beremo v evangeliju po Janezu. Ko je visel na križu in se je človeštvo soočalo z našim najsvetlejšim, obenem pa najtemnejšim trenutkom, je Jezus, kot je zapisal papež, izrekel ta dva stavka, napolnjena s celim življenjem, ki razkrivata celoten obstoj Božjega Sina.

Jezus se na križu pojavi kot »nekdo, ki prosi za ljubezen«, ne kot zmagoviti junak, tako Leon XIV.: »Ponižno prosi za tisto, česar si sam ne more dati na noben način.« Papež je poudaril, da Jezusova žeja na križu ni bila le telesna potreba mučenega telesa, temveč tudi »izraz globoke želje: želje po ljubezni, odnosu, občestvu«.

»To je tihi krik Boga, ki je želel z nami deliti vse, kar je v našem človeškem stanju, obenem pa se pusti premagati tej žeji,« je pojasnil papež. »Naš Bog se ne sramuje prositi za požirek, saj nam s tem dejanjem sporoča, da se mora ljubezen, če naj bo resnična, naučiti tudi prositi in ne le dajati.«

Niti Božji Sin ni mogel biti samozadosten: tudi On je bil žejen ljubezni, smisla in pravičnosti.

Resnično upanje

Ko Jezus izrazi svojo žejo, tako papež Leon, s tem pokaže, da ne moremo biti samozadostni ali se zveličati sami od sebe, saj naslednje besede – »dopolnjeno je« – izgovori po tem, ko prejme gobo, namočeno v kis. »Ljubezen se je sama spravila v stisko,« je dejal papež, »in prav zato je opravila svoje delo.«

Krščansko protislovje je, da Bog odrešuje »ne z dejanji, pač pa dopusti, da se nekaj zgodi njemu; zla ne premaga s silo, ampak tako, da do konca sprejme šibkost ljubezni,« je nadaljeval Leon XIV. »Odrešenje ni v avtonomiji, temveč v ponižnem prepoznavanju lastne potrebe in v tem, da jo lahko svobodno izrazimo.«

Človeštvo najde izpolnitev v zaupanju, je še dodal papež, to pa nas odpira za resnično upanje, saj niti Božji Sin ni mogel biti samozadosten: tudi On je bil žejen ljubezni, smisla in pravičnosti. Jezus nas rešuje tako, da nam pokaže, kako prositi ni nevredno, ampak osvobajajoče. To je pot iz skrivnosti greha, da znova vstopimo v prostor občestva.

Leon XIV. pozdravlja romarje, zbrane na Trgu sv. Petra. FOTO: Vatican Media

Krik vsega ranjenega človeštva

Greh je od vsega začetka rodil sramoto, je pojasnil papež, toda odpuščanje – pravo odpuščanje – se rodi, ko se lahko soočimo s svojo potrebo in se ne bojimo več zavrnitve. Ko je bil Jezus žejen na križu, je dejal papež, je s svojimi besedami izrazil krik vsega ranjenega človeštva po živi vodi na način, ki nas vodi k Bogu in nas združuje z Njim.

Papež Leon XIV. je ob koncu avdience kristjane povabil, naj najdejo veselje in resnično izpolnitev v bratstvu, preprostem življenju, umetnosti, da prosijo brez sramu, ter da dajejo, kar lahko, brez prikritih vzgibov: »Ne bojmo se prositi, še posebej, ko se nam zdi, da si tega ne zaslužimo,« je sklenil Leon XIV.: »Ne sramujmo se ponuditi roke. Prav tam, v tej ponižnem dejanju, se skriva odrešenje.«

Po katehezi je papež ponovil svoje pozive mednarodni skupnosti k odzivu na krizo v Sudanu in k pomoči prizadetim zaradi zemeljskega plazu v Darfurju.

Pozivi k pomoči mednarodne skupnosti

Po katehezi je papež Leon XIV. ponovil svoje pozive mednarodni skupnosti k odzivu na krizo v Sudanu in prosil molitvene bližine za vse, ki jih je prizadel uničujoč zemeljski plaz v Darfurju.