Kot novinar sem to doživel septembra 2006 v gozdu nad Grčaricami (občina Ribnica na Dolenjskem) ob Breznu pri Konfinu, ki je tisti čas razkrilo svojo dolgo varovano skrivnost: umor 88 večinoma ranjencev in bolnikov, v brezno zmetanih 24. junija 1945.

Reklamni slogan

Kakšen je bil torej ta neizbrisni prizor? Na prvi pogled skrajno grotesken: kartonasta škatla, njeno dno pa podloženo s časopisnim papirjem, na katerem se je bohotilo geslo reklamne akcije za prodajo filmskih dvd-jev v »paketu« s časopisom.

Preživite poletje z zvezdami! sem lahko prebral, a vendarle malce s težavo, saj so nekatere črke reklamnega gesla prekrivale – kosti. Ne kakršne koli kosti, temveč človeške kosti. Ne kakršne koli človeške kosti, temveč kosti človeških rok, ki jih je povezovala žica. Pred 80 leti jo je nasilno zadrgnila roka človeka, ki je bolj verjetno prostovoljno kot pa pod prisilo prevzel vlogo rablja.

Prizor pa je bil le eden izmed mnogih srh zbujajočih ob konfinskem breznu – bili so posledica prvega sistematičnega prekopa zamolčanih žrtev povojnih pobojev, ki ga je naročila država, v njenem imenu pa izvedla vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč – takrat že pod učinkovitim vodstvom zgodovinarja dr. Jožeta Dežmana. Ob breznu je komisija sklicala tiskovno konferenco.

 Tiskovna konferenca komisije za prikrita grobišča ob konfinskem breznu septembra 2006. FOTO: Bogomir Štefanič

Oživljene podobe 

Pravzaprav so bili drugi prizori, ki smo jim bili novinarji takrat priče (recimo prestreljene lobanje, polomljene čeljusti, kupi stegnenic, ključnic, medenic, reber, opornica za zlomljeno nogo, cevke za drenažo rane, ne nazadnje svetinjici s podobo lurške Marije) še bolj pretresljivi. A opisani je vendarle imel neko posebno simboliko. Nekdo je škatlo, v katero je položil vlažne, oprane kosti, iz katerih so nato arheologi in antropologi skušali razbrati čim več znamenj, ki bi izrisali podobo minulih dni, pač podložil z vpojnim časopisnim papirjem, da bi preprečil plesnenje in nadaljnje razpadanje kosti, in se, razumljivo, ni ubadal s tem, kaj na tem papirju piše.

Vse prvine nekega cenenega reklamnega gesla – življenje, poletje, zvezde – so zaživele v novih, do kosti pretresljivih pomenih.

Tako se tudi ni mogel zavedati, da je s to »inštalacijo« skorajda umetniško oživil podobe iz časa neposredno po koncu druge svetovne vojne in revolucionarnem prevzemu oblasti. 24. junija 1945, ko so, kot jasno pričajo pisni podatki in druge okoliščine, k breznu prignali 88 zapornikov iz oznovskih ljubljanskih zaporov, med njim tudi številne bolnike in ranjence, se je poletje ravno začelo. Prignani možje, večinoma mladi, stari okoli 25 let, so ga smeli preživeti le kakšen dan, nato pa so, »pospremljeni« s strelom v tilnik ali zgolj pahnjeni čez rob štiridesetmetrskega brezna, zaživeli z zvezdami, če nekoliko pesniško ponazorimo njihov nasilni odhod v večnost. Pravzaprav so že s tega sveta odšli v družbi zvezd – rdečih peterokrakih, ki so jih nosili rablji. Vse prvine nekega cenenega reklamnega gesla – življenje, poletje, zvezde – so tako zaživele v novih, do kosti pretresljivih pomenih. 

Storilci so bili menda prepričani, da smejo kot revolucionarni zmagovalci krute vojne tudi po njej nadaljevati že od leta 1941 sistematično izvajane krutosti, ki so sprovocirale protirevolucionarni upor.

Molk storilcev, govorica žrtev 

Pa bi, ko bi obveljala volja storilcev, ne smele. Zmetati trupla v globoko in odročno brezno ter nanje nasuti tone kamenja ni pomenilo nič drugega kot poskus, za vselej zabrisati zločinske sledi. Storilci so bili menda prepričani, da smejo kot revolucionarni zmagovalci krute vojne tudi po njej nadaljevati že od leta 1941 sistematično izvajane krutosti, ki so sprovocirale protirevolucionarni upor. Res je, bili so zmagovalci, toda hkrati je res, da takšnih zmagovalcev pač nismo bili vredni – tudi če nas današnji oblastniki, kot smo videli ob njihovih prireditvah ob okrogli obletnici konca druge svetovne vojne, na vse pretege prepričujejo o tem.

 Svetinjici, izkopani iz brezna. FOTO: Bogomir Štefanič

Ti zmagovalci o svojem ravnanju niso izgubljali besed. Do konca jih je očitno vezala zarota molka. Med zaminiranimi brezni in zadrgnjenimi ustnicami ni veliko razlike. Takšna je bila tudi konfinska izkušnja. Kriminalistična preiskava v zvezi s tamkajšnjim breznom namreč je sicer tekla že od leta 2001, ko je bil opravljen tehnični pregled in s forenzičnimi metodami potrjeno, da je dno brezna prekrito s človeškimi kostmi. Policija je opravila desetine razgovorov z ljudmi, ki so kakor koli vedeli za okoliščine poboja, in tudi razgovore z ljudmi, ki bi iz pripovedovanja drugih prič lahko prišli v poštev kot udeleženci oziroma storilci. Toda kot vedno dotlej in doslej: nihče izmed njih ni ničesar potrdil.

Kdo je ukazal, da so 88 ljudi sredi junijske noči leta 1945 iz oznovskih zaporov odpeljali na pot brez vrnitve?

Vprašanje, kdo je držal v rokah »kratko devetko«, pištolo, s katero so brez milosti pošiljali »milostni« strel konfinskim žrtvam, je tako ostalo brez odgovora. Toda bolj kot odgovor na to vprašanje je bilo takrat in bi bilo še danes smiselno izvedeti, kdo je ukazal, da so 88 ljudi sredi junijske noči leta 1945 iz oznovskih zaporov odpeljali na pot brez vrnitve. 88 ljudi pač ni moglo izginiti po samovolji kakšnega nerazsodno maščevalnega paznika. Oznovski zapor je bil mesec in pol po koncu vojne kajpak del strogo hierarhično vodenega sistema, njegov vrh je bil znan. Na tem mestu zato velja spomniti, kaj je o tej morilski hierarhiji nedavno za Družino dejal zgodovinar dr. Jože Dežman: »Prav te dni se spominjamo umora ranjencev in bolnikov, ki so bili 24. junija 1945 zmetani v brezno Konfin pri Grčaricah; od 88 s seznama jih ima 86 navedeno glasom mape majorja Mitje.«

Mitja Ribičič je z zaznamkom 'glasom mape majorja Mitje' zelo verjetno pošiljal stotine ljudi s smrt.

In kdo je bil ta »major Mitja«? Zelo verjetno oznovec Mitja Ribčič. Zgodovinarka dr. Ljuba Dornik Šubelj ga je, kot pojasnjuje dr. Dežman, s svojim izvedenskim mnenjem pred sodiščem sicer razbremenila, a po njegovi smrti jasno zapisala, da je prav Mitja Ribičič z zaznamkom glasom mape majorja Mitje pošiljal stotine ljudi s smrt. Zelo verjetno tudi ranjence in bolnike v brezno pri Konfinu. Strašen zločin, ki ga nikoli ni pojasnjeval pred sodiščem, čeprav bi ga moral.

Če si na tem mestu dovolimo drobno opazko: Bog ve, ali je svoja ravnanja, ki nosijo znake nezastarljivih zločinov, kdaj pojasnjeval denimo svoji družini? Saj veste: denacifikacija Nemčije je prave razsežnosti dobila šele takrat, ko so sinovi in vnuku začeli svoje (stare) očete spraševati, kaj so počeli v času druge svetovne vojne. Ali je Ribičičev sin, poznejši predsednik stranke, ki jo je z nasiljem pred 80 leti na oblast postavil major Mitja, očeta kdaj vprašal, kaj je počel npr. junija 1945? No, saj morda ga je in z odgovorom mirno živi …

A pustimo to. Ker so se storilci medvojnih in povojnih komunističnih zločinov, zavarovani s političnimi in sodnimi ščiti, »branili« z molkom, so morale spregovoriti njihove žrtve. Glasna in razločna je govorica odprtih brezen, kot je tisto pri Konfinu. V resnici je preživela ne le zvezdno poletje 1945, temveč do današnjih dni. Naša dolžnost je, da tej govorici tudi 80 let pozneje spoštljivo prisluhnemo.

Čeprav storilci zakrknjeno lažejo, je dejstvo, da ima žrtev pravico ob svoji vrnitvi med ljudi povedati, kar more.

Pogreb posmrtnih ostankov žrtev iz konfinskih brezen na pokopališču Videm v župniji Dolenja vas, 22. oktobra 2017. FOTO: Bogomir Štefanič

Krščanski pogreb 

Ko so torej pristojni konec septembra 2006 javnost ob konfinskem morišču seznanili z dotedanjimi ugotovitvami in ko so iz medijskih podob odkrito spregovorile kosti pobitih, je postalo popolnoma jasno, »da je potrebno grobišča odkopavati, saj povedo veliko več kot kaj drugega. Čeprav storilci zakrknjeno lažejo, je dejstvo, da ima žrtev pravico ob svoji vrnitvi med ljudi povedati, kar more. In te izkopane žrtve so nam povedale ogromno: kdo so, predstavile so se, povedale, kakšna je bila njihova usoda,« kot je tedaj za Družino dejal predsednik komisije za prikrita grobišča Jože Dežman.

In res so povedale to in še marsikaj – tudi zaradi že omenjene okoliščine, da je bil za te žrtve ohranjen in najden seznam, ki se je izkazal za točen. Prav zaradi tega seznama 88 oseb, večinoma ranjencev, bolnikov in invalidov, odpeljanih 24. junija 1945 iz centralnih zaporov Ozne v Ljubljani, je bil lahko v Družini leta 2007 objavljen poziv morebitnim svojcem, na katerega se je Inštitutu za sodno medicino javilo 44 ljudi. Identificiranih je bilo 32 žrtev; v 15 primerih so svojci prevzeli identificirane kosti in jih sami pokopali, druge posmrtne ostanke so odpeljali v protiletalsko zaklonišče v Slovenski Bistrici (prizorišče izkopa zamolčanih žrtev revolucije leta 2001), kjer pa so morale desetletje čakali na dostojen pokop v posvečeni pokopališki zemlji.

Junija 2010 je bilo po odločitvi sodnih oblasti odprto še drugo konfinsko brezno, le nekaj deset metrov oddaljeno od prvega. Tudi tu je na istovetnost njegovih žrtev nakazoval seznam, a se ugotovitve ob izkopu z njim niso ujemale. Kakor koli: najdenih je bilo več kot 60 žrtev, ki naj bi dobile pravico do dostojnega pokopa.

22. oktobra 2017 je 150 žrtev obeh konfinskih brezen, spoštljivo položenih v šest krst, sprejelo pokopališče Videm pri Prigorici v župniji Dolenja vas.

Urejen grob na pokopališču Videm, v katerem so žrtve iz konfinskih brezen in brezna Žiglovica. FOTO: Bogomir Štefanič

Po dolgem čakanju, ki je bilo v veliki meri posledica popolne blokade pri reševanju vprašanj prikritih grobišč po odprtju Hude jama marca 2009, je jeseni 2017 vendarle napočila uresničitev pravice do krščanskega pogreba: 22. oktobra tega leta je 150 žrtev obeh konfinskih brezen, spoštljivo položenih v šest krst, sprejelo pokopališče Videm pri Prigorici v župniji Dolenja vas (kjer od junija 2017 počivajo tudi posmrtni ostanki 13 žrtev revolucije iz bližnje jame Žiglovica).

Če kdo le more, naj jim te dni ob 80. obletnici nasilne smrti prižge svečo v spomin. In če kdo le more, naj gre tudi do izpraznjenih brezen nad Grčaricami, kjer je župnija Dolenja vas pred leti na dan državnosti prirejala spominske slovesnosti.