Butare, značilne za cvetno nedeljo pred veliko nočjo, po ljudskem verovanju ščitijo dom in odganjajo nesrečo. Po pokrajinah se razlikujejo, v Ljubljani so zelenje nadomestili oblanci, na Ljubnem pa imajo obliko različnih predmetov.

Blagoslovljene butare so odgnale nesrečo in poskrbele za obilen pridelek

Zaradi vere v njihovo magično moč so bile cvetnonedeljske butare v preteklosti na podeželju stalne spremljevalke vsakodnevnega in prazničnega življenja. Kot navaja Nena Židov iz Slovenskega etnografskega muzeja, so butare pred raznimi nevšečnostmi ščitile kmečki dom. Ponekod so z njo obkrožili hišo, da bi bila v njej sreča, ali da bi bil dom zavarovan pred strelo, požarom, boleznijo in nesrečo. Del butare so po starem izročilu spravili na podstrešje, ali pa so na hišo in gospodarska poslopja pritrdili križce iz blagoslovljenih šib. Nekateri tudi danes ob grmenju ali bliskanju zakurijo vejico iz butare, da bi odgnali točo.

Ljudsko izročilo o učinku butar je povezano tudi s poljedelstvom in živinorejo. Vejice iz butare ali iz njih narejene križce so pogosto raznesli po gospodarskih poslopjih, ponekod tudi po njivah in vinogradih. Tako so živino ščitile pred nevšečnostmi in poskrbele za obilen pridelek. Sestavne dele butar pa so uporabljali tudi za zdravljenje ljudi in domačih živali, med drugim so v zdravilne namene celo uživali mačice, sadje ali drugo zelenje.

V Ljubljani so zelenje nadomestili oblanci, na Ljubnem ima butara lahko tudi obliko telefona

Butare, ki jih v vzhodni Sloveniji imenujejo tudi presmec, na Gorenjskem beganica, imajo pa še številna druga imena, se v različnih delih Slovenije razlikujejo po svoji sestavi in obliki. Najpogosteje jih sestavljajo dren, bezeg, leska, bršljan, brinje in vrba. Podobno kot v preteklosti še danes butare krasijo z jabolki, pomarančami, papirnatimi trakovi in cvetjem, pojasnjuje Židova. Njihova sestava in velikost sta po njenih besedah v preteklosti odražala socialni status lastnika.

Kot navaja Židova, je bila sestava butar vsaj v preteklosti odvisna tudi od lokalnega rastja. Na Primorskem so tako v butare povezovali tudi lovor, oljko in palmove veje. Za ljubljanske butare pa je značilno, da nimajo veliko zelenja. Za potrebe Ljubljančanov so namreč v začetku 20. stoletja začeli izdelovati butare iz oblancev, saj tam butare niso imele tradicionalne vloge kot na podeželju, ampak so imele simboličen pomen.

Od butar na slovenskem pa po obliki izstopajo tudi t.i. ljubenske potice, ki jih izdelujejo na Ljubnem ob Savinji. Tu ne gre za šope zelenja, ampak prebivalci iz rastlinja izdelajo različne tridimenzionalne predmete, ki so povezani z versko simboliko ali pa z vsakodnevnim in prazničnim življenjem ljudi. Tako med predmeti najdemo tudi gospodinjske pripomočke, makete objektov, skulpture živali in celo sodobne elektronske naprave. Kot pojasnjuje Židova, so z izdelovanjem teh edinstvenih butar na Ljubnem začeli konec 19. stoletja, tradicijo pa so ponovno obudili konec 20. stoletja. Tradicionalno izdelovanje ljubenskih potic je vlada februarja letos razglasila za živo mojstrovino državnega pomena, kar je prvi korak za vpis na Unescov reprezentativni seznam nesnovne dediščine človeštva.

Rekordna slovenska butara je merila skoraj 304 metre

Šege in prazniki so se sicer spreminjali s političnimi in družbenimi spremembami v Evropi konec 20. stoletja. Pri nas so zlasti verske šege, med njimi tudi obeleževanje cvetne nedelje, takrat znova dobile mesto v javnem življenju, navaja Židanova. Prikazi izdelovanja butar so našli svoje mesto tudi v nakupovalnih centrih, butare se pojavljajo na velikonočnih razstavah. Kupujejo jih tudi ljudje, ki sicer niso verni in jih tudi ne nesejo k blagoslovu, temveč jih imajo le za dekoracijo doma, je pojasnila.

Butare so po njenih navedbah ponekod postale tudi predmet tekmovanja, po osamosvojitvi države so začeli v številnih krajih izdelovati t. i. butare velikanke, pri katerih sodeluje vsa skupnost. Skoraj 304 metre dolga butara, ki so jo leta 1999 izdelali člani društva Presmec iz Dolgih Njiv pri Voličini so leta 1999 izdelali 303,8 metra dolgo butaro, ki je tako prišla tudi v Guinessovo knjigo rekordov.


Foto: arhiv Družine / T. S.