Cankarjeva založba je izdala bogato ilustrirano knjigo Ivan Cankar. Literarni revolucionar in zbrane pesmi Toneta Pavčka.

Literarna zapuščina Ivana Cankarja obsega kar trideset zvezkov Zbranih del, njegovemu ustvarjanju pa je svoje kariere posvetilo nemalo akademikov. A še veličastnejša je literarna vrednost njegovih del.

Ne gre le zato, da je do dna spoznal značaj svojih rojakov in sodobnikov in ga plastično postavil na ogled v svoji prozi, dramatiki, esejistiki, novinarskih besedilih in tudi poeziji. Njegova literatura je univerzalna in ne nagovarja samo Slovencev, četudi je prepletena z našo družbeno in politično zgodovino. Predvsem pa je vedno sodobna in aktualna, ne glede na trenutek, v katerem jo beremo.

To mu je uspelo s spajanjem simbolnega in realističnega, modernega in tradicionalnega, individualnega in skupnega, z uvajanjem novih tem, novih slogovnih, pripovednih in drugih postopkov, drugačnih likov.

Zaradi vsega tega upravičeno velja za enega najpomembnejših avtorjev v zgodovini slovenske književnosti. Kar mu ni uspelo v političnem oziroma družbenem smislu – v zasebnem življenju pa se je pogosteje prepuščal življenju, kot ga usmerjal –, mu je uspelo v literaturi.

Postavil je literarne temelje in za vedno spremenil pokrajino slovenske književnosti. Kdor je od tedaj pisal v slovenščini, je nanj neizbežno padla senca Ivana Cankarja.

Cankar je sijajno opisal splošno človeško zavest

Pri Cankarjevi založbi so izdali knjigo Ivan Cankar. Literarni revolucionar, ki ob bogatem slikovnem gradivu iz različnih virov prinaša pregled literatovega življenja in dela.

Za uvodno biografijo je poskrbel Aljoša Harlamov in jo zastavil precej stvarno: »Zelo sem se zanimal za to, da govorim o dejstvih, ne pa psihoanaliziram Cankarja ali pa preveč psihologiziram. Želel sem predstaviti, kakšen je pravzaprav bil in kakšen se nam kaže skozi preučevanja, pisma, zgodovino in malo tudi skozi svoja dela.«

Po njegovem mnenju je Cankar s svojim delom povzročil revolucijo in za vedno spremenil pokrajino slovenske književnosti. Kdor je od tedaj pisal v slovenščini, je nanj neizbežno padla njegova senca.

Urednik knjige Aljoša Harlamov je k ustvarjanju albuma povabil profesorice, ki širši javnosti niso dobro poznane po preučevanju Cankarjevega dela. Te so v delo s svojimi besedili »doprinesle, kar precej novih uvidov in pregledov ter dokazale, da je Cankar še vedno aktualen in svež avtor, ki ga je treba vedno znova brati«. Cankar ni sijajno opisal le Slovencev temveč tudi splošno človeško zavest.

Cankarjevo literaturo so prikazale štiri strokovnjakinje

Knjiga je rezultat skupnega dela štirih slovenskih vodilnih raziskovalk s področij dramatike, poezije in esejistike, kratke in pripovedne proze, ki so z analitičnim očesom, a na vsakomur dostopen način na novo prebrale Cankarjev opus, ga osvetlile s sodobnimi literarnovednimi spoznanji in aktualizirale za sodobnega bralca.

Uporabna je kot priročnik za dijake in študente in kot vodnik v Cankarjev literarni svet. Dr. Mateja Pezdirc Bartol, dr. Alojzija Zupan Sosič in dr. Irena Novak Popov so predavateljice na ljubljanski slovenistiki, dr. Jožica Čeh Steger pa na mariborski.

Strokovnjakinja za slovensko dramo Mateja Pezdirc Bartol se je za delo posvetila Cankarjevi dramatiki, strokovnjakinja za sodobno slovensko poezijo Irena Novak Popov Cankarjevi poeziji in njegovemu esejističnemu ter publicističnemu delu, mednarodno uveljavljena strokovnjakinja za teorijo pripovedi Alojzija Zupan Sosič pa je posebej za album analizirala pisateljeve romane in prišla do nekaterih presenetljivih spoznanj.

Delo zaokrožuje prispevek sicer bolje poznane preučevalke Cankarjevega dela Jožice Čeh Steger, ki se je posvetila njegovim kratkoproznim tekstom.

Ivan Cankar in ženske

Mladinska knjiga je v zbirki Kultura izdala knjigo Petra Kolška Reci tvoji roki, da jo poljubljam. Ivan Cankar in ženske.

Cankaroslovje je o razmerju med Cankarjem in ženskami povedalo malo celovitega. Bolj dejavna je bila psihoanaliza, izhajajoča iz ženskih likov v dramah in prozi.

Toda kdo so bile resnične ženske, predvsem dekleta, a tudi ne več najmlajše gospe, s katerimi je Cankar vzpostavljal ljubezenska razmerja, od platoničnih do erotičnih, one pa so mu čustva vračale ali jih le zadržano sprejemale? Kaj je pričakoval od žensk in kaj jim je bil sposoben dati?

Dokumentarno-esejistično delo Reci tvoji roki, da jo poljubljam skuša na to vprašanje odgovoriti s pomočjo razpoložljivega stvarnega gradiva. To so najprej pisma in druga drobna pošta.

Ohranjenih je okrog 370 Cankarjevih pisem ženskam

Različnim naslovnicam jih je napisal zelo veliko, ohranjenih je okrog 370. Žal je zelo malo takšnih, ki so romala v obratni smeri in ostala v pisateljevi zapuščini.

Drugi vir informacij o Cankarjevih zvezah z ženskami so njihova utelešenja v literarnih likih. In tretji vir so ne zelo pogosta pričanja sodobnikov.

Z upoštevanjem vseh teh »materialnih dokazov« si je Peter Kolšek prizadeval ustvariti objektivno podobo »nagovorjenih« žensk, hkrati pa se približati Cankarjevemu zapletenemu erotičnemu »podzemlju«.

Ena najlepših ljubezenskih pisem v slovenski literaturi

V pismih, ki so ena najlepših ljubezenskih pisem v slovenski literaturi, se Cankar prikazuje kot mojster sloga. V njih je veliko izvirnih poetičnih komplimentov, kar je sicer za literaturo dobro, za ljubezen pa vprašljivo.

Čeprav je jasno, da so pisma, tudi Cankarjeva, pogosto prostor psiholoških manipulacij, skoznja vendarle teče tok avtentične govorice in intimne resnice. Ker je bil Cankar mojster sloga, v pismih nič manj kot v literarnih pripovedih, so njegova sporočila zmeraj vsebinsko odmerjena, razpoloženjsko zaokrožena, večinoma duhovita poslanica. V njih bi težko našli prazen stavek, četudi je šlo samo za pripis na razglednico.

Podoba Cankarjevega ljubezenskega življenja

Avtor je v knjigi želel predstaviti ženske, ki jim je Cankar pisal. To bile predvsem učiteljice, gospodične, gospe in tudi kakšna vdova bi se našla, ter orisati, v kakšnem odnosu so bile s Cankarjem in on z njimi, kako daleč so šla ta razmerja in kaj je imel Cankar od tega oziroma kaj so od tega imele one same.

Iz knjige je mogoče izluščiti konturo Cankarjevega ljubezenskega življenja. Največ njegove pošte je prejela zaročenka Štefka Löffler, najbolj znamenita, najdaljša in najbolj sistematična pisma pa so pisma Anici Lušin.

Neohranjenih Cankarjevih pisem ni veliko, a nekaj jih je, med njim in Minko Lušin, Aničino starejšo sestro, se na primer ni ohranil niti en primer korespondence.

V pisateljevi zapuščini je tudi zelo malo pisem, ki so mu jih napisale ženske. Od Anice Lušin so se ohranila tri. Razlogi za to so različni, glavni je ta, da Cankar listov svojih dopisovalk ni shranjeval ali pa jih je pri selitvah izgubljal.

Avtor knjige Peter Kolšek

Avtor knjige Peter Kolšek (1951, Celje) je pesnik in publicist, diplomiral je iz primerjalne književnosti in slavistike. V letih 1992–1999 je bil urednik kulturne redakcije in pozneje urednik Delove priloge Književni listi. Piše o literaturi, filmu, televiziji, kulturni politiki in »navadni« politiki. Z Dragom Bajtom je leta 1993 sestavil antologijo slovenske poezije (Sončnice poldneva). Pripravil je antologijske prikaze mnogih slovenskih pesnikov, leta 2006 pa antologijo slovenske poezije 20. stoletja Nevihta sladkih rož.

Tone Pavček: Zbrane pesmi

Tone Pavček (1928–2011) je eden najbolj priljubljenih slovenskih pesnikov med bralci vseh generacij. Nekatere njegove pesmi so že ponarodele, njegove knjige pa se prodajajo v nakladah, ki so za poezijo fenomen tudi na svetovni ravni.

Knjiga s preprostim naslovom Ena sama beseda na enem mestu prinaša vse njegove pesmi za odrasle (okoli tisoč jih je), vse od prve pesniške zbirke Pesmi štirih, ki jo je leta 1953 napisal skupaj z Janezom Menartom, Cirilom Zlobcem in Kajetanom Kovičem.

Če so se takrat skupaj uveljavili kot predstavniki novoromantično usmerjenega intimističnega pesništva, pri čemer je bila Pavčkova lirika vitalistična, pesnik pa v razmerju do narave idiličen in harmoničen, je svoj vrh dosegel z refleksivno poezijo, ki obravnava tematiko smrti in življenja z vidika posameznika in skupnosti.

Morda Pavčku včasih preveč predpisujejo dolenjsko in domovinsko poezijo. Vendarle gre za avtorja, ki je napisal globoke pesmi o eksistenci, človeškem smislu in smrti. Šele v tej knjigi, ko imamo vso njegovo poezijo zbrano na enem mestu, lahko Pavčka vidimo v vsej njegovi raznovrstnosti in celostnosti.



Pri Cankarjevi založbi so natančno prečesali Pavčkovo zapuščino in v knjigo vključili tudi zadnje avtorjeve zapise pesmi ter nekaj ciklov pesmi, ki so bile uvrščene le v antologije, prav tako pa zbirka prinaša nekaj pesmi, ki bi sicer morda ostale pozabljene.

V eni knjigi vse pesmi za odrasle

Zbirka Ena sama beseda (izdala jo je Cankarjeva založba) prinaša v eni knjigi vse Pavčkove pesmi za odrasle, iz zbirk: Pesmi štirih (1953), Sanje živijo dalje (1958), Ujeti ocean (1964), Zapisi (1972), Poganske hvalnice (1976), Dediščina (1983), Goličava (1988), Temna zarja (1996), Upočasnitve (1998), Starožitja (2004), Darovi (2005), Ujedanke (2006), Same pesmi o ljubezni (2008), Angeli (2012), Domu in rodu (2015), ter nove pesmi iz antologijskih zbirk Pesmi (1978) in Dolenjske bližine (1998).

V priponki je nekaj Pavčkovih pesmi in naslovnice knjig, delo Eve Golub (vir splet).

MK, Tone Pavček, Eva Golub, pesmi in naslovnice knjig.pdf