Božič. Povsod odzvanjajo božične pesmi. Nove dovršene okrasitve se pojavljajo na ulicah, v nakupovalnih središčih in po hišah. Pri maši pojemo »O, pridi k nam, Emanuel«, ne molimo oziroma ne pojemo Slave in prižigamo sveče na adventnem venčku. Pri nekaterih izmed nas vse obdobje obuja prisrčne spomine na preteklost in nestrpno pričakovanje prihajajočih družinskih srečanj.

Nekaterim pa božič prinese nekaj tesnobe. Mogoče nimamo dovolj denarja, da bi plačali račune, kaj šele nakupili darila za bližnje. Morda so nekateri družinski odnosi napeti ali skrhani. Ali pa smo sami in se nam zdi, da veselje tega časa ni namenjeno nam.

Ne glede na to, kako se počutimo, je eno gotovo: v adventu se lahko zbližamo z Bogom. Ni pomembno, ali lahko obdarujemo druge ali praznujemo z družino, Bog nam namenja darove upanja, prenove in veselja. Želi nam pomagati, da bi praznovali z njim. Prvi božič je spremenil življenje ljudi, kakršni so bili Zaharija in Elizabeta, Marija in Jožef ter trije modri. Tudi naše življenje se lahko spremeni.

Adventno potovanje v veri začnimo z molitvenim premišljevanjem o Zaharijevi zgodbi. To je zgodba človeka, ki se mu je življenje spremenilo z obljubo, da bo Bog obiskal svoje ljudstvo. Je zgodba moža, čigar srce in um sta se odprla po tihi molitvi in premišljevanju.

Žalost in sramota

Otroci so bili v starem Izraelu znamenje blagoslova, podobno kot danes. Predstavljajmo si, kako sta se počutila Zaharija in Elizabeta, ko so leta minevala, pa nista dobila otroka. Boga sta prosila, naj jima ga nakloni, pa vendar je njun občutek sramote le še naraščal (prim. Lk 1,25). Zamislimo si, da sta molila: »Gospod, veš, da se z Zaharijem po najboljših močeh trudiva izpolnjevati tvoje zapovedi. Zakaj nama ne nakloniš otrok?« Mogoče sta se celo krivila, saj so nekateri menili, da je neplodnost znamenje Božjega prekletstva.

Zaharija je bil duhovnik v templju, Elizabeta pa potomka Mojzesovega brata Arona, zato ju je neplodnost še toliko bolj bolela. Bila sta poštena in pobožna; izhajala sta iz dobrih družin. Zakaj bi jima Bog odtegnil tak blagoslov? Ju je kaznoval zaradi greha, ki sta ga nevede storila?

Dvomeči odziv

Zdaj pa si predstavljajmo misli, ki so se Zahariju podile po glavi, ko se mu je v templju prikazal angel. Po judovskem izročilu nihče ni mogel biti v Božji navzočnosti in ostati živ, tu pa je bil eden izmed njegovih poslancev! Zato je smiselno, da se je Zaharija močno »vznemiril in obšel ga je strah« (Lk 1,12).

Angel mu je povedal, da se mu ni treba bati. Bog je uslišal njegove prošnje in Elizabeta bo naposled rodila otroka. V resnici je Bog poslušal vsakokrat, ko sta z Elizabeto tako molila. Leta so se jima gotovo zdela brezupna, toda Bog je vztrajno čakal na pravi trenutek. In zdaj je angel razodel, da je napočil pravi čas in da bo imel njun otrok posebno vlogo v Božjem načrtu. Namenjeno mu je bilo, da »ustvari za Gospoda pripravljeno ljudstvo« (Lk 1,17).

Pa vendar je Zaharija dvomil. Bil je že star in Bog se dolgo ni menil za njegove molitve. Mu res lahko zaupa, da jih bo uslišal zdaj? Takrat se je zgodilo nekaj čudnega. Angel, ki je ravnokar oznanil veselo novico, je utišal pobožnega starca. »Ker pa nisi verjel mojim besedam, ki se bodo izpolnile ob svojem času, boš onemel in ne boš mogel govoriti do dne, ko se bo to zgodilo« (Lk 1,20).

Čas molka

Zdi se, da je bil Bog – ali vsaj angel – jezen na Zaharija, ker je imel šibko vero. Toda Gospod je mislil na veliko več. Zaharija je bil pravičen in pobožen mož. Bog ni mogel dopustiti, da bi en sam slab dan izbrisal vsa leta njegove zvestobe. Zaharijev prenagljeni odgovor je vzel kot priložnost, da je še poglobil njegovo vero in zaupanje vanj. In tako je Zaharija začel adventno potovanje v veri. Za vedno se je spremenil.

Kaj bi storili, če kar devet mesecev ne bi mogli govoriti? Zaharija je gotovo nekaj časa poskušal razvozlati angelove besede. Molil je, prebiral hebrejsko Sveto pismo in vedno znova premišljeval o angelovih besedah. Kar je odkril, ga je razveselilo.

Adventni esej si v celoti preberite v reviji Beseda med nami.