V številki 1 ČZN (2024) so objavili tri prispevke. Boris Golec je pod naslovom Filip Jakob Repež in starejše slovensko uradovalno pismenstvo raziskal to osebnost. Filip Jakob Repež (1706–1773), organist v župniji Lož (danes Stari trg pri Ložu), je v slovenski kulturni in literarni zgodovini znan kot avtor tiskanih slovenskih pesmaric in nabožnih besedil. Vsebinska, pravopisna in paleografska analiza malo znanih slovenskih zapisov iz Loške doline, nastalih v drugi in tretji četrtini 18. stoletja, je pokazala, da je imel opazno vlogo tudi v slovenskem uradovalnem pismenstvu. Ni bil namreč samo avtor slovenskih navodil za organiste župnije Lož, kot je veljalo doslej, ampak pisec edinega letnega računa kakšnega mestnega sodnika v slovenščini ter dokumentov loškega čevljarskega in usnjarskega ceha. V prispevku je njegovo slovensko uradovanje postavljeno tudi v okvir rabe pisne slovenščine na širšem območju Cerknice, kjer lahko pogojno govorimo o tovrstni tradiciji in kontinuiteti od zadnje četrtine 17. stoletja.

O moči nemštva pred prvo svetovno vojno na območju Lenarta 

Marjan Toš je pod naslovom »Ko bi bil pri Trojici, tudi ti ne bi bil socialist ...« objavil prispevek o moči nemštva pred prvo svetovno vojno na območju Lenarta v Slovenskih goricah. Občinski odbori na podeželju v desetletju pred prvo svetovno vojno so bili na slovenskem Štajerskem, razen v mariborski okolici, večinoma v slovenskih rokah. Nemci in nemškutarji pa so trdno držali v svojih rokah večino mest (Maribor, Celje, Ptuj, Slovenska Bistrica, Ormož) in tedanje trge, med njimi tudi Sv. Lenart v Slovenskih goricah. Nemci so imeli za trdno oporo svojega delovanja še dve »bojni organizaciji«, ki sta bili Schulverein in Sudmark. Nazorsko sta se sicer malenkostno razlikovali, saj je bila prva, to je Schulverein, nemško liberalno usmerjena, druga pa je bila antisemitska, a sta se obe pri raznarodovalnem delu medsebojno dopolnjevali. Pri Sv. Lenartu je bil Schulverein izjemno ofenziven, saj so imeli trško Nemci v svojih rokah politično in ekonomsko moč. Pri Sv. Trojici Schulvereina sicer ni bilo, a so bili ekonomsko najmočnejši tržani prav tako Nemci. Po prelomu 19. in 20. stoletja je v desetletju pred prvo svetovno vojno pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah živel zdravnik in pisatelj dr. Alojz Kraigher. Leta 1914 je izdal Kontrolorja Škrobarja. Zanimiva, literarno obarvana slika narodnostnih razmer na slovensko goriškem podeželju, tudi po 110 letih nosi v sebi neverjetno bogato sporočilo o »narodnostni mizeriji« v teh krajih in kliče po novem Škrobarju.

Objavili so še dva prispevka: Igor Žiberna piše o rabi tal v Slovenskih goricah v obdobju 2000–2024, Franci Lazarini pa je objavil portret ob jubileju izr. prof. dr. Marjete Ciglenečki.

Turki leta 1532 med uničevanjem na območju Maribora

V številki 2 ČZN (2024) so objavili štiri prispevke. Dragan Potočnik je avtor prispevka Turški pohod leta 1532, znan kot nemški pohod. V njem piše o dveh turških rokopisih, ki ju hrani rokopisna čitalnica Suleymanya v Istanbulu in prikazuje turški vojaški pohod leta 1532 na Dunaj. To sta dnevnik vojaškega pohoda pod naslovom Tarih-i Sefer-i Zafer-i Ataman. V dnevniku so na kratko opisane dejavnosti osmanske vojske iz dneva v dan. Drugi rokopis je t. i. Celalzadijeva kronika Tarih-i Sefer-i Zafer-Rehber-i Alaman (Zgodovina nemške ekspedicije), kjer je v epski obliki podrobnejši zapis o tem turškem pohodu. V obeh rokopisih so avtorja zanimali predvsem dogodki septembra 1532, ko je turška vojska oblegala Maribor.

Marjan Toš o genocidu nad gorenjskimi Sinti

Marjan Toš je pod naslovom »Sintegre holokausto« piše o genocidu nad gorenjskimi Sinti. Pred drugo svetovno vojno je v tedanji Dravski banovini (jugoslovanski Sloveniji) živelo 1.107 Romov in okoli sto petdeset Sintov, staroselcev na Gorenjskem ter še okoli 300 potujočih Sintov, ki so bili razpeti med Avstrijo in Slovenijo. Po okupaciji in razkosanju Slovenije aprila leta 1941 so bili Sinti na Gorenjskem, ki je spadala pod nemško okupacijsko območje, med prvimi množično zaprti v nacističnih zaporih v Begunjah. Od tam so jih izselili v Srbijo, kjer so se številni moški pridružili partizanom, večino pa so Nemci zaprli v koncentracijska taborišča na območju Srbije, največ v Staro Sajmište v Beogradu. Tam jih je čakalo enako dogajanje kot Rome in Jude, ki so jih v Srbiji že na začetku okupacije množično aretirali in načrtno ubijali. Čeprav so sicer nacisti razlikovali Sinte od drugih Romov, so bili oboji tarča njihove rasne politike. Med njimi tudi slovenski Romi in Sinti.

Objavili so še dva prispevka: Janja Hojnik, Vanek Šiftar, intelektualni steber Prekmurja 20. stoletja ter Igor Žiberna, Spremembe vodne bilance v Sloveniji v obdobju 1961–2024.