3. februarja 1939 je Bog poklical k sebi škofa Janeza Frančiška Gnidovca. Na Gnidovčevo nedeljo, 9. februarja 2025, so obletnico smrti obhajali ob njegovem grobu v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani.

Uvod v mašo, dr. Robert Petkovšek. FOTO: Ivo Žajdela

Gnidovčevi so bili globoko verna družina

Najprej je bila molitvena ura, kjer so se na častitljivega Božjega služabnika obrnili za priprošnjo. Sledilo je slovesno bogoslužje, s katerim lazaristi začenjajo letošnje praznovanje 400-letnice Misijonske družbe. Mašo je daroval kardinal dr. Franc Rode, ki je v nagovoru dejal, da je govoriti o svetnikih na Slovenskem kar nekaj posebnega. Pri nas jih ni toliko, kot pri Italijanih, Francozih ali Špancih, da bi jih ne mogli našteti v nekaj minutah. Omenil je vse, ki so danes že razglašeni na oltarjih kot svetniško živeči. Spomnil je, da so bili Gnidovčevi globoko verna družina. Oče je bil, preden se je poročil, deset let vojak v avstrijski vojski, vsako leto je hodil na duhovne vaje k lazaristom v Celje in tam naredil svojo duhovno obnovo. Bil je tisti, ki je vzgajal v skromnosti in v veri, v smislu za drugega, svoje številne otroke, deset jih je bilo. Iz te družine je zrastel tudi duhovniški poklic in svetniški lik Janeza Frančiška Gnidovca.

Kardinal dr. Franc Rode je živo predstavil svetniškega kandidata Gnidovca. FOTO: Ivo Žajdela

To je svetniški lik, od kar ga opazujemo

Leta 1896 je Gnidovec postal duhovnik po rokah škofa Jakoba Missia. Ta ga je najprej poslal v Idrijo, kjer je bil kaplan, čez dve leti pa v Vipavo, kjer je tudi služil kot kaplan. Kardinal Rode ugotavlja, da pri Gnidovcu lahko rečemo, da ni bilo nobenega spreobrnjenja. To je svetniški lik, od kar ga opazujemo, od kar kaj vemo o njem, je bil popolnoma predan Bogu in svojemu poklicu. Kot duhovnik, kaplan v Idriji in Vipavi, je bil takoj izredno priljubljen, ker je bil popolnoma predan ljudem. Nič zase, vse za druge. Ni bil velike postave, bolj slaboten in šibkega zdravja, bil je popolnoma čist in vendar popolnoma prijazen ter predan svojim vernikom, zlasti mladini. Kot takega, ki je veliko obetal, ga je naslednik škofa Missia, škof Jeglič poslal na študij na Dunaj, da bi tam dopolnil svojo klasično izobrazbo in da bi se pripravil za profesorski poklic, kajti Jeglič je v tistih letih že imel v mislih in je že začel uresničevati svoj veliki načrt, klasično gimnazijo ter vzgojni zavod Škofovi zavodi v Šentvidu. Gnidovec je zlahka naredil študij, izobrazil se je v latinščini in grščini, nemščina mu je tekla kot slovenščina.

Štirinajst let je bil rektor Škofovih zavodov v Šentvidu

Najprej je bil dve leti kaplan v Kranju, ko pa je bilo pripravljeno mesto za rektorja, je postal prvi rektor Škofovih zavodov v Šentvidu. Tu se je izkazal za izrednega vzgojitelja. Bil je ves posvečen svoji vzgojiteljski vlogi. Treba je reči, svoji predanosti Bogu, svoji duhovniški vnemi in gorečnosti je presegal marsikakšnega profesorja duhovnika, kar pa seveda nekaterim ni bilo po volji. Včasih je prišlo do kakšnih nesporazumov, do napetosti med njim in profesorskim zborom.

Rektor je bil štirinajst let in takrat je dozorel njegov duhovniški in misijonski poklic. Škofa Jegliča je prosil, da ga odpusti iz škofije in mu dovoli, da gre k lazaristom kot sobrat, ki bo začel novo življenje v misijonski družbi. Pridružil se je lazaristom na Taboru v Ljubljani in začel svoje misijonsko življenje. Najprej kot novinec v Grobljah pri Domžalah in potem kot misijonar. Njegovo življenje je že takrat odsevalo njegovo osebno svetost.

Kardinal dr. Franc Rode med pridigo. FOTO: Ivo Žajdela

Kar je imel od svoje škofovske plače, vse je razdal revežem

30. novembra 1924 ga je papežev nuncij v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru posvetil za škofa v Makedoniji, v Prizrenu in Skopju. Gnidovec je tako začel svoje novo poslanstvo na jugu takratne Jugoslavije, Makedonija se je takrat imenovala Južna Srbija. Začel se je učiti albanščino, vživel se je v življenje tamkajšnjih revnih ljudi, na katere je takratna jugoslovanska oblast gledala po strani, kot na nelojalne državljane. Gnidovec pa se je ves posvetil njim, vse razdal, kar je mogel, zanje je zidal cerkve in kapele, jih obiskoval. Kar je imel od svoje škofovske plače, vse je razdal revežem. Živel je popolnoma življenje revnega človeka, nikoli si ni varoval svojega zdravja. Veliko krat se je zgodilo, da je od utrujenosti zaspal kje ob poti in takšnega so ga našli. Kljub temu, da je bila dežela polna nevarnih ljudi, se mu ni nikoli nič zgodilo, vsi so videli v njem svetega človeka. Tudi muslimani in pravoslavni so videli v njem pravega svetnika. Malo so očitali katoličanom, da imajo premalo čuta za svetost tega pobožnega škofa iz Skopja. Tako je Gnidovec leta in leta delal med temi revnimi ljudmi, jih obiskoval in jim pomagal, kolikor je mogel.

Kardinal Rode je omenil, da je bil Gnidovec do svojih sobratov lazaristov kar strog. Po svojem telesnem ustroju je bil slaboten in ne dobrega zdravja, vendar je z neverjetno voljo in energijo živel svoje življenje in razdal svoje moči do kraja. Konec januarja 1939 je prišel v Ljubljano in v Leonišču, ki so ga vodile sestre usmiljenke, je odšel iz tega življenja v drugo življenje k Bogu.

Kardinal Rode upa, da bomo prihodnje leto že imeli blaženega Gnidovca

Ideja, da je umrl svetnik, se je takoj pojavila in je bila takoj navzoča med ljudstvom in v časopisih. Časopis Slovenec je zapisal Umrl je svetnik. Gnidovec je svoje življenje dopolnil kot duhovnik, ki nikoli ni mislil na drugega kot na to, da bo izkazal popolno ljubezen do Boga ter neizmerno skrb in ljubezen za vsakega človeka. Tudi ljudje, ki so bili drugačnega življenja, so ga spoštovali. Kardinal Rode ugotavlja, da je bila njegova strogost nekoliko odveč. Ko je leta 1980 prišlo vso gradivo za razglasitev Gnidovca za svetnika na kongregacijo za svetnike, je tajnik Fabjan (Hrvat) izjavil, da je bil Gnidovec velik svetnik, a to je bilo mučno, naporno svetništvo. »Lahko,« dodaja kardinal Rode, »ampak ga je živel v svoji notranjosti v vsej predanosti in neizmerni ljubezni do Boga, ki ga je neskončno ljubil.« Kardinal je omenil zadnji primer uslišanja pred dvema letoma v Makedoniji, in upa, da bo kongregacija za svetnike čudež priznala, tako da bomo prihodnje leto že lahko imeli mašo za blaženega Janeza Frančiška Gnidovca.

Mašo je daroval kardinal dr. Franc Rode. FOTO: Ivo Žajdela

Od leta 2010 častitljivi Božji služabnik

Ob koncu maše je Rok Žlender predstavitev postopek za beatifikacijo častitljivega Božjega služabnika Janeza Frančiška Gnidovca. Dejal je, da ga je papež Benedikt XVI. je leta 2010 razglasil za častitljivega Božjega služabnika, s čimer mu je priznal junaško uresničevanje kreposti. To je prvi pomemben korak v dolgem postopku za beatifikacijo in kanonizacijo.

Za naslednji korak, beatifikacijo, pa je potreben čudež, izredno znamenje, nekaj, kar znanstveno ni razložljivo, kakor je na primer popolna, skoraj takojšnja ozdravitev brez medicinske razlage, torej takšna, ki je zdravniki ne morejo pojasniti, in ki je povezana z molitvami, naslovljenimi na častitljivega za njegovo priprošnjo. Postopek za priznanje čudeža poteka po predpisih, ki jih je leta 1983 vzpostavila apostolska konstitucija Divinus perfectionis Magister. Določeni sta dve fazi postopka: prvič, škofijska faza postopka (dogaja se v škofiji, kjer se je zgodil domnevni čudež) in drugič, faza Kongregacije (oz. po novem dikasterija) za zadeve svetnikov, ki je znana tudi kot »rimska faza« postopka.

Prva dva »zdravniška« dogodka

Če se ozremo v zgodovino, vidimo, da se je že leta 1980 neka gospa iz Ljubljane, ki je zbolela za malignim tumorjem, obrnila s priprošnjo na častitljivega Gnidovca in skoraj nenadoma, brez operacije, ozdravela, v naslednjih letih pa se ji bolezen ni ponovila. Na kongregaciji za svetnike v Rimu so medicinski strokovnjaki priznali izrednost dogodka, vendar ne do te mere, da bi prepoznali njegovo nerazložljivost. Drugi domnevni čudež na priprošnjo častitljivega Gnidovca se je zgodil v Boliviji leta 2017, ko je 14-letna deklica zbolela za tumorjem, bila operirana in je preživela. Tudi ta domnevni čudež je bil predstavljen v Rimu, a so zdravniki tudi v tem primeru zaključili, da je preživetje deklice resda nenavadno in izjemno, pa vendar ni mogoče reči, da je popolnoma nerazložljivo.

Janez Frančišek Gnidovec na smrtni postelji. VIR: Misijonska družba

Zdravniki so v dogodku prepoznali nekaj medicinsko nerazložljivega

Prihajajo pa je spodbudne novice iz Severne Makedonije. Na sam smrtni dan častitljivega Janeza Frančiška, 3. februarja 2021, je v Strumici, kjer je škof Gnidovec deloval, v prometni nesreči hude poškodbe notranjih organov (zelo poškodovana jetra, deset zlomljenih reber in neustavljiva notranja krvavitev) utrpela mlajša gospa po imenu Tinka Kočeva, mati več otrok. Prevladovalo je mnenje, da sploh ne bo preživela dolge poti do bolnišnice. Takrat se je začela veriga molitve k častitljivemu Gnidovcu za njegovo priprošnjo. A žena je preživela in čeprav je bilo zdravljenje neustrezno, je po nekaj dneh bolnišnico zapustila brez sledi poškodb.

Škofijska faza dogodka se je pričela v skopski škofiji, kjer se je zgodil čudežen dogodek. Zdravniki so v tem dogodku prepoznali nekaj medicinsko nerazložljivega. Ta prva faza postopka je bila uspešno zaključena 16. maja 2023. Prav tako je bil uspešno zaključen del rimske faze, imenovan »revisione«, kjer so pregledali dokumente škofijskega postopka. Med analizo dokumentov je bila na zahtevo Dikasterija za zadeve svetnikov sklicana dodatna seja zaradi razjasnitve okoliščin, kamor so bile povabljene iste tri priče, ki so dodatno pojasnile svoje prvotno podane odgovore.

Častitljivemu škofu Gnidovcu se še naprej priporočajmo

Po končanem pregledu in dodatni zahtevani seji je bila natisnjena brošura oz. Summarium (povzetek t. i. »positia«) in bila 4. julija 2024 predana Dikasteriju za zadeve svetnikov, nato pa je dikasterij to brošuro predal v pregled prvima dvema zdravnikoma, specialistoma za to področje. Če bo vsaj eden od teh dveh zdravnikov ozdravljenje prepoznal kot nerazložljivo, bo zadeva predana naprej uradni skupini zdravnikov, zaposleni na dikasteriju (t. i. »consulta medica«), ki bo podala svoje končno mnenje. Zdaj čakamo na odgovor teh dveh zdravnikov.

Rok Žlender je še dejal, da se častitljivemu škofu Gnidovcu še naprej priporočajmo in ga prosimo, naj posreduje za nas pri Bogu. Radi ga obiščimo v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani, kjer so pokopani njegovi posmrtni ostanki.

1/5