Teroristični pokol v Parizu, ki se je končal s sedemnajstimi mrtvimi, je sprožil obsežno javno razpravo, ki se dotika predvsem vprašanj (ne)popustljivosti v odnosu do terorističnega nasilja in (ne)omejene svobode govora.

Kako o teh vprašanjih razmišlja upokojeni nadškof dr. Anton Stres? Objavljamo odlomek iz prispevka, ki ga v celoti prinaša januarska številka Slovenskega časa (priložena je novi številki Družine, ki od danes prihaja med bralce).


Foto: Tatjana Splichal

»Glede na to, da se je napad na satirični časopis, ki je vsaj enkrat sam sebe v podnaslovu poimenoval tudi kot »neodgovoren časopis« (journal irresponsable), tragično končal s smrtjo številnih oblikovalcev časopisa, nam spoštovanje do mrtvih in brezpogojna obsodba terorizma, ki je to smrt zakrivil, narekuje zadržanost do kritike tudi te neodgovornosti. Tako kritiko bi zlahka kdo razumel kot privoščljivost ali potuho teroristični zavrženosti. Ko pa so si protestniki proti terorizmu izbrali za svoje geslo »Je suis Charlie« (Jaz sem Charlie), so postavili tiste, ki niso nič manj nasprotniki terorizma, a se tudi s Charliejem ne morejo identificirati, v položaj, na katerega ne morejo pristati. Če kdo ni »Charlie« in to noče biti, nima nihče pravice, da ga potisne v tabor zagovornikov terorizma ali nasprotnikov svobode govora in izražanja.

Sramotenje, zaničevanje in žaljenje nikakor ne morejo obveljati za preizkus in dokaz svobode izražanja kot ene temeljnih demokratičnih svoboščin, saj so prej njena zloraba. Tudi je res, da »abusus non tollit usum« (zloraba ne odpravlja rabe) in da torej zaradi zlorab nimamo pravice odpraviti ali omejevati prave rabe svobode izražanja kot temeljne človekove pravice. Mora pa zloraba, če do nje pride, biti ovrednotena kot taka, kot nedopustni eksces, ne pa da jo opravičujemo in postavljamo na raven pristnega izraza svobode govora in izražanja.

Sramotenje in žaljenje kot zloraba svobode izražanja, kot vsaka druga, ima nujno tudi zelo škodljive družbene posledice, saj vodi v podpihovanje nestrpnosti do tistih, ki so predmet takega norčevanja in sramotenja. Protislovno in nedosledno je, če »neodgovornost« zahteva zase strpnost, ki jo izkorišča za podpihovanje nestrpnosti do svojih tarč.