Odkar vem zase, je Bližnji vzhod v naših krajih predvsem sopomenka za kaos in nasilje. Pokrajina, kjer se ljudje ne morejo dogovoriti o ničemer in se zato kar naprej grizejo med seboj. Na omembe tega velikega območja v poročilih nas je večina že tako navajenih, da takrat, ko napovedovalec z lepim radijskim glasom nekje na enajstem mestu omeni Jeruzalem ali Gazo ali Bejrut, samo zamahnemo z roko. Še takrat, ko kot v zadnjem tednu Bližnji vzhod priroma čisto na čelo dnevnih novic in televizijske hiše o njem pripravljajo posebne oddaje, ne opazimo prave spremembe.

Tako nam niti ne pride na misel, da je Bližnji vzhod, natančneje njegov neznaten košček, za vsakega kristjana nekaj takega kot duhovna domovina. Posebna deželica s posebno vlogo v zgodovini. Če bi tukaj veljala običajna mantra, da pišejo zgodovino zmagovalci, si Izrael ne bi zaslužil omembe niti v opombi pod črto. Skromno, ne preveč bogato ozemlje z njegovimi skromnimi, ne preveč bogatimi prebivalci so si kot za sta...