Slovenski zgodovinski magazin SLO časi kraji ljudje sinoči predstavljen v Narodni galeriji

V atriju Narodnega muzeja V Ljubljani so sinoči predstavili izid novega slovenskega zgodovinskega magazina SLO časi, kraji, ljudje. Revija, ki bo na 76 barvnih straneh izhajala štirikrat letno, bo zajela vse zgodovinske plasti od najzgodnejših ostalin, najdenih na slovenskem ozemlju do vrhunca narodne istovetnosti v suvereni državi.

Izid revije sta najprej pozdravila direktorica Narodnega muzeja Slovenija Barbara Ravnik in direktor Založbe Družina Tone Rode, koncept revije pa so predstavili urednik Jože Dežman in sodelavci uredniškega odbora dr. Lilijana Žnidaršič Golec, dr. Anton Velušček in dr. Luka Vidmar.

»Muzej in revija imata skupno publiko,« je dejala direktorica Barbara Ravnik in dejala, da je v času elektronskih medijev zelo velika zgodba in uspeh izdati zgodovinsko revijo. Po njenih besedah revija za razliko od digitalnih novic prodira globoko in nam ponuja širino: »Veseli me, da bo revija našla pot med ljudi v pestri, strokovni, berljivi, strokovni in kakovostni izvedbi.«
»SLO je revija, kjer bodo pri posredovanju vsebine osrednjo vlogo imele privlačne in zanimive zgodbe. Tu sledimo nasvetu pisatelja Rudyarda Kiplinga: 'Če bi se zgodovina podajala v obliki zgodb, ne bi nikoli šla v pozabo,'« je v govoru dejal direktor založbe Družina Tone Rode in revijo opredelil kot poljudno zgodovinsko revijo s pozitivnim vrednotenjem naše tradicije in kulturne dediščine, ki jo vodi iskrena želja po vključevanju vseh dejavnikov, ki so oblikovali našo zavest in samobitnost. »Je revija z zdravim realizmom in življenjskim optimizmom, ki želi, ne glede na trenutne izzive, iz bližnje in daljne preteklosti izluščiti sporočilo, da Slovenci nismo žrtve zgodovinskih okoliščin ne hlapci mogočnikov, boljših od sebe, temveč da smo po zaslugi naših prednikov, ki so svoj narod ljubili, kljub vsem morebitnim napakam in stranpotem, zmagovalci, saj smo po tisočletjih še tu, in to danes v lastni svobodni, demokratični državi, kjer smo si sami gospodarji. Na nas v sedanjosti in naši volji do življenja in razvoja kot narod je, da te pridobitve prečistimo in izboljšamo za boljšo skupno prihodnost.«

Iskanje identitetnih sider
Urednik Jože Dežman je dejal, da se na številnih predavanjih po Sloveniji srečuje z veliko zadrego pri poslušalcih, ko jih vprašuje, zakaj je slovenska zgodba zmagovita. »Zaradi pretresov zgodovine je taka negotovost razumljiva. Prebivalstvo Slovenije je samo v zadnjih stopetdesetih letih doživelo izredne pretrese: smrt več kot 130.000 oseb, predvsem moških, v dveh svetovnih vojnah, revoluciji, državljanski vojni, veliko izseljevanje več kot pol milijona ljudi od konca 19. stoletja. Omenimo lahko tudi veliki beg, izgon, optiranje Slovencev, nemške in italijanske manjšine po 2. svetovni vojni, gastarbajterje, prihod več kot četrt milijona sosedov iz Zahodnega Balkana … V 20. stoletju pa smo na oblasti doživeli menjave cesarstva, kraljevine, fašizma, nacizma, komunizma. Po velikem nasilju pa smo z nenasilnim prevratom konec kratkega 20. stoletja prešli v demokratično in suvereno državo,« je dejal Dežman in poudaril, da bo ustvarjanje revije dialoško in bo vabilo k opredeljevanju in utrjevanju identitetnih sider in k umerjanju sožitne prihodnosti.«

Slovenci smo vedno pomembno sooblikovali svojo prihodnost
Dr. Luka Vidmar, sodelavec Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU
Obstoj takšne revije se mi zdi nujen, ker Slovenci slabo poznamo lastno zgodovino in smo zaradi tega zelo nesamozavestni. Zadnjih dvesto, še posebej pa sedemdeset let gojimo o sebi vrsto mitov, ki utrjujejo napačno predstavo, da smo šli skozi zgodovino kot žrtve: nemški vladarji in plemiči naj bi nam jemali samostojnost, Vatikan duhovno svobodo, Benečani kraške gozdove, iz hlapčevstva pa naj bi se dvignili le kot kmečki uporniki, protestanti in partizani. V resnici smo bili Slovenci in ljudje, živeči na Slovenskem, vedno pomembni sooblikovalci držav in kultur, v katerih smo živeli: Jurij Slatkonja je bil prvi dunajski škof, Janez Vajkard knez Auersperg prvi minister habsburške monarhije, Jernej Kopitar pa prvi evropski filolog svojega časa. Brižinski spomeniki so najstarejši slovanski dokument v latinici, Semeniška knjižnica pa ena prvih javnih knjižnic zgodnjega novega veka severno od Alp. Poleg tega smo znali biti Slovenci gospodarji usode tudi v zelo negativnem smislu: le nekaj desetletij nazaj smo se prelevili v najbolj neusmiljene rablje tujih, predvsem pa lastnih ljudi in lastne kulture. Noben drug evropski narod ni sistematično uničil svojih gradov. Danes moramo tako najvišje kakor najnižje trenutke svoje preteklosti raziskati in predstaviti pogumno, kritično in nepristransko. Iz prvih bi morali črpati ponos, iz drugih pa potegniti nauk za prihodnost. Prepričan sem, da nam bo revija SLO pri tem v veliko pomoč.

Dr. Lilijana Žnidaršič Golec, arhivistka v Arhivu RS in docentka za zgodovino zgodnjega novega veka na filozofski Fakulteti

Kot zgodovinarka imam seveda pred očmi predvsem revije s področja tradicionalne zgodovinske stroke. Teh revij, resnici na ljubo, ni malo, poleg tega so vsebinsko in oblikovno precej pestre. Če omenim samo »Zgodovinski časopis«, »Kroniko« (Časopis za slovensko krajevno zgodovino) ter »Zgodovino za vse«. Našo novo revijo, torej »SLO«, po eni strani vidim kot nekakšno sintezo že obstoječega. Tu mislim na verodostojnost prispevkov, na vključevanje različnih delov slovenskega ozemlja, na odpiranje tem iz vsakdanjega življenja. Po drugi strani pa že zasnova naše revije – razmeroma kratka besedila in bogato slikovno gradivo – govori za to, da si želimo nagovoriti tako rekoč vsakogar.

Dr. Anton Velušček
Dragocenost revije SLO vidim v tem, da zapolnjuje vrzel na področju poljudnoznanstvenega revijalnega tiska – vsaj na segmentu arheologije. Do sedaj so se namreč vsi poskusi v tej smeri klavrno končali. Zato se, glede na to, da bo prav v vsaki številki odmerjen prostor tudi arheologiji, še posebno veselim prispevkov, kjer bo v razumljivem in preprostem jeziku, z lepimi fotografijami, risbami in rekonstrukcijami, predstavljeno arheološko bogastvo Slovenije. In tega ni malo. Zasnova revije je torej priložnost, da nova arheološka odkritja in spoznanja pridejo do najširšega kroga ljudi, tako starejših kot mladine. Želeti je, da bo nova poljudnoznanstvena revija v doglednem času postala tudi neobhoden učni pripomoček na vseh slovenskih šolah osnovnega in srednjega izobraževanja.

Klemen Kunaver, oblikovalec in fotograf
Preplet slik in “besede” vabi bralca, da potuje skozi zgodbe. Kompozicijski nizi slik pritegnejo oko in prebudijo radovednost, da si želimo prebrati tekst. Pestrost in kvaliteta slikovnega gradiva, s katerim sem kot oblikovalec razpolagal, sta mi omogočila ustvariti razgiban prelom revije.
Sedaj so na vrsti bralci. Prepričan sem, da jih bo SLO navdušil nad odkrivanjem naših skupnih zgodb.

Poročilo boste lahko v celoti prebrali v 4. številki Družine.

1/10