»Če pride asistent z mitraljezom v kabinet …«

Začetek akademskega leta pred oči postavlja podobo in vlogo izobražencev v vsakokratni družbi. V demokratični in pluralni družbi je – oziroma naj bi vsaj bila – ta vloga povezana predvsem z znanjem, kompetencami, izpolnjevanjem meritokratskih meril, v kakšnih drugih časih in okoliščinah pa je bil položaj izobražencev v veliko večji meri odvisen od »konstelacije političnih zvezd«. To je vsekakor veljalo za čas trdega slovenskega totalitarizma. Vpogled vanj s svojimi raziskavami ponuja zgodovinar dr. Željko Oset. Ker se je kot direktor Muzeja slovenske osamosvojitve pod sedanjo oblastjo tudi sam znašel na »napačni« izobraženski strani, pogovor namenoma začenjamo z osebno noto … Dr. Oset, kakšna je vaša pot, odkar so vladajoči kljub strokovnim ugovorom februarja 2023 ukinili muzej, ki ste ga vodili, namreč Muzej slovenske osamosvojitve? Dejanska prelomnica je nastopila že prej, sredi septembra 2022, ko so se najprej pojavile grožnje, nato pa je neznani storilec sredi belega dne z daljšim ostrim predmetom (najverjetneje mačeto) poškodoval fasado moje hiše ter za »spominek« odnesel okruške ometa. Temu so sledili izmenični vandalski napadi na začasne prostore Muzeja slovenske osamosvojitve v Ljubljani in mojo hišo. O dogajanju sem obvestil pristojne organe, Ministrstvo za kulturo in ministrico osebno ter svet zavoda, ki je ministrici za notranje zadeve poslal javno pismo. Po treh letih storilci (in morebitni naročniki) še vedno niso bili odkriti, Ministrstvo za kulturo in ministrica za kulturo pa na uradno obvestilo o vandalskih napadih nista nikoli odgovorila. Na tej osnovi bi lahko sklepali, bodisi da so tovrstni napadi razumljeni kot nekaj samoumevnega – »mi, našilniki lahko pridemo z mačeto tudi na dom« – bodisi da gre za klasičen »Alicin sindrom« ignoriranja neprijetnih novic. V teh okoliščinah sem se zavedel, da sem v »depolitizirani« in »osvobojeni« Sloveniji dejansko nezaposljiv, kar se je kasneje tudi potrdilo; kandidiral sem dvakrat, vendar nisem bil izbran. V obeh primerih sem pri poslovodnih osebah začutil nelagodje. No, obe poslovodni osebi sta bili tik pred iztekom mandata, zato razumem, da se nista odločili za tvegano potezo. Ampak niti to jima ni koristilo – cunami ju je odnesel daleč od obale. Kakšne so bile potem sploh vaše možnosti?! Tujina? Res je. Sredi vsega dogajanja sem napisal prijazno pismo nekaj kolegom v tujini in prejel tri konkretne ponudbe za sodelovanje. Odločil sem se za vključitev v ERC-projekt SOVEREIGNTY, v okviru katerega raziskujem vprašanje priseg lojalnosti katoliških cerkvenih dostojanstvenikov do države na območju Jugoslavije v kratkem dvajsetem stoletju. Poleg tega sem v zadnjih dveh letih sodeloval še v dveh raziskovalnih projektih v okviru ASEF-a, in sicer o vrednotenju ukrepov za privabljanje izobraženih slovenskih državljanov in Slovencev v domovino ter o kulturni dediščini slovenske izseljenske skupnosti v ZDA in Kanadi. Uspešno sem pridobil več raziskovalnih štipendij, med drugim Keston Fellowship, ki sem jo prejel dvakrat. Zaradi spremenjenega poklicnega statusa sem v zadnjih dveh letih pogosteje nastopal na konferencah v tujini kot v Sloveniji – predvsem v evropskih državah, pa tudi v ZDA in na Novi Zelandiji. Prišel sem v fazo kariere, ko dobim več povabil na konference, kot jih lahko v normalnem ritmu oddelam. A sem kdaj tudi v Sloveniji. Poleti sem bil gostujoči raziskovalec na Študijskem centru za narodno spravo, kjer sem preučeval zbirko »Izobraženci – nečlani« iz partijskega arhiva. V kratkem pa začenjam akademsko turnejo na tujem: najprej kot gostujoči raziskovalec na Univerzi Vzhodne Finske, kampus Joensuu, nato v ZDA kot Keston Fellow na Baylor University, zatem pa bom sodeloval na letni konvenciji ASEEES v Washingtonu. Od tam pa se vračam v Evropo, kjer bom naprej raziskoval v Arhivu Jugoslavije, nato pa se bom udeležil znanstvenega kolokvija v Budimpešti. Omenili ste raz- iskovalni projekt v okviru Študijskega centra za narodno spravo, ki je pravzaprav povod za ta pogovor. V treh mesecih ste pregledali t. i.karakteristike iz zbirke »Izobraženci – nečlani«, ki jo vsebuje arhiv Komunistične partije Slovenije. Morda velja najprej pojasniti: kaj v tem okviru sploh pomeni beseda »karakteristika«? Karakteristika iz obdobja 1946–1951, kot izhaja iz dokumentov, ki sem jih sam preučil, predstavlja oceno posameznikovih strokovnih in pedagoških kompetenc, njegovega odnosa do Komunistične partije in režima, pogosto pa vključuje tudi navedbo in s tem vrednotenje socialnega izvora ter različnih osebnih in značajskih lastnosti. Gre torej za dokument, ki celovito presoja družbenopolitično in strokovno primernost posameznika za opravljanje akademskega poklica. Eden ključnih vidikov, zlasti pri zdravnikih, je bilo vprašanje, ali je ocenjevana oseba primerna za vzgojo naslednjih generacij, torej ali je dovolj ideološko (= komunistično) zgrajena za pedagoško delo. Karakteristika tako ni bila le presečna ocena posameznikove družbenopolitične sprejemljivosti, temveč osrednji instrument kariernega načrtovanja, še posebej pri mlajših kadrih, ki niso veljali za nenadomestljive. Kako obsežna je zbirka karakteristik, ki ste jo raziskovali; po kakšnih merilih so bili posamezniki umeščeni vanjo? Zbirka karakteristik »Izobraženci – nečlani«, ki se je ohranila v partijskem arhivu in je danes shranjena v Arhivu Republike Slovenije, vsebuje personalne mape za približno 450 oseb. Vsaka mapa vsebuje vsaj vprašalno polo državnega uslužbenca (medicinci imajo tudi posebne federalne srbsko tiskane formularje), velika večina pa tudi karakteristiko. Kot nakazuje že ime zbirke, so bili vanjo vključeni izobraženci. Večina jih ima fakultetno izobrazbo, vendar ne vsi – med njimi so tudi posamezniki z višjo šolo, denimo računovodja. Primernejši partijski izraz za označevanje te skupine bi bil torej »vodstveni delavci z višjo in visoko izobrazbo«. Drugi pogoj za vključitev v zbirko je bila »neorganiziranost«. Tudi tukaj je določena stopnja nedoslednosti. V zbirki so tudi personalne mape kandidatov za članstvo v komunistični partiji in članov SKOJ-a. V katerem obdobju je zbirka nastajala? Zbirka personalnih map je najverjetneje nastala konec leta 1950 ali v začetku leta 1951, ko je partija želela preveriti obseg in moč svoje organiziranosti. V zbirko niso bili vključeni vsi izobraženci, ki niso bili člani partije. Težišče zbirke je na ljubljanski univerzi, ob tem pa so njeni snovalci vanjo vključili tudi nekaj neorganiziranih posameznikov z drugih področij. Namen zbirke je bil komunističnim oblastem omogočiti pregled nad »neorganiziranimi« strokovnjaki, olajšati načrtovanje kadrovskih odločitev v akademskem svetu ter služiti kot podlaga za povečano budnost znotraj partijskih organizacij na ljubljanski univerzi. Kakšna je bila dejanska teža teh moralno-političnih ocen? V sedanjem zgodovinopisju obstajajo namreč različni pogledi nanje: nekateri vplivni zgodovinarji v njih vidijo zgolj formalizem, torej papir, ki je bil namenjen bolj samemu sebi kot čemu drugemu in kot tak ni imel nikakršnega vpliva na akademske kariere okarakteriziranih oseb. Ali se strinjate s takim pogledom o »benignosti« tega totalitarnega pojava? Zagovorniki t. i. benignosti karakteristik svoje argumente praviloma utemeljujejo z obdobjem poznega socializma, ko so bile karakteristike pogosto zelo kratke, njihovi avtorji pa so bili v nekaterih primerih tudi nečlani partije. V teh poznih dokumentih je šlo večinoma za formalne izjave o priznavanju vodilne vloge komunistične partije in sprejemanju družbenopolitične ureditve ter pripravljenosti za razvoj samoupravljanja, ne pa za poglobljene politične presoje. Vendar je treba poudariti, da je šlo v tem času za obdobje, ko je partija »odmirala pri živem telesu« – zapuščali so jo celo nekateri najbolj goreči komunisti, mladi perspektivni kadri pa so se je ogibali v širokem loku. Vanjo so radi vstopali »iskalci stanovanjske pravice«. Dejanska moč in vpliv sta bila v vzporedni mreži, ki jo je stkala tajna politična policija, in institucionalni kulturi lojalnosti vodilnim tovarišem – kolektivnemu vodstvu v centru. Povsem drugačna je bila situacija v fazi prevzemanja in utrjevanja oblasti po drugi svetovni vojni, ko so imele karakteristike povsem drugačno težo in funkcijo. Posledice negativne karakteristike pri partijcih zelo nazorno prikazuje knjiga dr. Jožeta Dežmana Komunistični strah v gatah. Negativna karakteristika – denimo zaradi »napačnega« socialnega izvora, domnevno asocialnega vedenja ali »problematičnih« sorodnikov – je pogosto služila kot povod (čeprav ne nujno kot neposreden vzrok) za različne oblike političnih obračunov. Tudi visoko rangirani partijci so se zelo trudili za pridobitev ugodne karakteristike, kar jasno priča o njenem pomenu v času, ko je veljalo homo homini lupus. Ni šlo torej le za obrobno birokracijo, temveč so karakteristike še kako konkretno vplivale na življenja posameznikov? Ne, v tem zgod-njem obdobju karakteristike res niso bile zgolj birokratski obrazci, temveč so predstavljale drugo, poglobljeno fazo kadrovskega prevzemanja institucij. Hkrati so delovale kot mehanizem prevzgajanja posameznikov in vzpostavljanja kadrovske strahovlade. Že »nepravilen« socialni izvor, izkazana solidarnost s sodelavci ali prijatelji z »napačno« preteklostjo, nasprotovanje vodilni vlogi partije ali nepodpora stališču jugoslovanske partije do resolucije Informbiro so bili lahko usodni za akademsko kariero, pridobitev ali ohranitev zaposlitve oziroma so vodili v družbeno in strokovno izolacijo. Zagovorniki benignosti poskušajo uveljaviti politični narativ, po katerem je šlo na ljub-ljanski univerzi zgolj za kratko obdobje »defašizacije«, v okviru katerega naj bi bile izvedene »nujne čistke«; po tem obdobju naj bi se akademsko življenje nadaljevalo brez resnih prelomov v akademski kulturi in znanstveni praksi. Pri tem pogosto omenjajo politične pritiske, ne da bi jasno opredelili izvajalce teh pritiskov – ti so pogosto predstavljeni kot nekakšna neorganizirana skupina ali amorfna »oblast«. Na ta način se poskuša vzpostaviti poenostavljena slika stalnega trenja med oblastjo z njenim represivnim aparatom na eni strani ter akademsko skupnostjo na drugi, pri čemer naj bi slednja zaupala v moč argumenta in strokovnosti. Če pride asistent z mitraljezom v kabinet, ga med diskusijo s sodelavci odloži na mizo in začne dialog s sodelavci – ali je to mogoče poimenovati akademski dialog? V takšni interpretaciji je veliko vidikov namerno prezrtih, kar je razvidno tudi iz zadnjega jubilejnega zbornika Univerze v Ljubljani, v katerem je zapisana trditev, da zaradi negativne karakteristike nihče ni bil onemogočen. Takšna izjava razkriva izrazito pristranskost in odpira vprašanje, zakaj bi raziskovalec sploh postavil tako zgodovinsko nevzdržno trditev. V tem pogovoru seveda ne moreva mimo konkretnih imen – najprej imen piscev karakteristik. Ali je znano, kdo jih je napisal največ? Daleč največ karakteristik v zbirki Izobraženci – nečlani je napisal matematik Janko Branc, dolgoletni asistent Riharda Zupančiča na Tehniški fakulteti. Jeseni 1944 je bil aretiran in poslan v Dachau, po vrnitvi pa se je poleti 1945 aktivno izpostavil v čistkah na Tehniški fakulteti. V povojnih univerzitetnih krogih je postal sinonim za osebo, ki jo je mentor domnevno zaviral v akademskem razvoju, zaradi česar ni uspel akademsko napredovati. In pomemben je kot fotograf – njegove fotografije so najbolj presežen del zapuščine. Svoboda mu je prinesla privid moči, predvsem pa priložnost za maščevanje uveljavljenim sodelavcem. Kljub novim političnim razmeram pa do njegovega akademskega razcveta ni prišlo. Volja je bila, pogoji so bili, ni pa bilo pogona. Namesto akademskih razprav se je specializiral kot plodovit pisec karakteristik – napisal jih je več kot sto. Ali so bili naročniki z njim zadovoljni? »Organizirani« z njegovim delovanjem niso bili posebej zadovoljni. Nasprotno: v njegovi lastni karakteristiki sta vodilna tovariša partijske celice univerzitetnih profesorjev poudarila, da je delaven, vztrajen in izredno požrtvovalen, a »njegovo delo nima pravega učinka in mu manjka organizacijske sposobnosti, ker ne zna – mogoče zaradi bojazni za svoj osebni prestiž –pritegniti sodelavcev«. Višje rangirana tovariša sta mu torej očitala pomanjkanje poguma, borbenosti, tovariškosti in revolucionarne drže – z drugimi besedami sterilnost. Podobnega očitka o manku revolucionarnosti je bil deležen tudi drugi najplodovitejši pisec karakteristik v zbirki, Jože Košar. Dotakniva se vsaj kakšnega od »okarakteriziranih« izobražencev. Kako se je v režimskih očeh denimo obnesel dr. Fran Ramovš, po katerem je poimenovan Inštitut za slovenski jezik pri ZRC SAZU: ali je bil dovolj »na naši liniji«? Njegovo oceno je napisal prav omenjeni Jože Košar … Ramovš je bil najbolj spoštovani profesor ljubljanske univerze v medvojnem obdobju, še posebej po smrti Karla Hinterlechnerja, kar se jasno odraža tudi v njegovi karakteristiki. Njegova »črna pika« in vir velike osebne bolečine pri organiziranih je bila agonija ob zaprtju sina Primoža, (prisilno mobiliziranega) domobranca (glasbenika), v Šentvidu nad Ljubljano maja 1945. Tega dogodka karakteristika ne omenja, saj je Košar v Ramovšu prepoznal predvsem svojega profesorja, nesporno akademsko avtoriteto. Če ga je Boris Ziherl jeseni 1947 označil za »fičfiriča«, ki ovira »našo linijo« na SAZU, ga je Košar maja 1949 opisal precej drugače: kot »najboljšega poznavalca zgodovine in razvoja slovenskega jezika« ter »spretnega organizatorja znanstvenega dela«. Za razliko od partijskega ideologa je Košar Ramovšev individualizem opredelil značajsko – kot samosvojost in nabritost. V skladu s humanističnim standardom bona fide je ocenil, da sicer obstaja dvom, ali danes »poskuša sledi-ti /…/ ali ne naši liniji«. Ta dvom je izhajal predvsem iz Ramovševe izrazite zahodne usmerjenosti, torej iz njegovega zagovarjanja demokracije in vidne vloge znanstvenikov v družbi. Ali ste našli tudi karakteristiko katerega izmed teologov? V zbirki so tudi nekatere personalne mape profesorjev Teološke fakultete, vendar imajo zgolj izpolnjeno standardno vprašalno polo brez karakteristike. Morda kdo – tudi od bralcev tega pogovora – zamahne z roko, češ, to je obrobna tema davne preteklosti. A pomemben pojem, ki je vezan na vaše raziskovanje, je t. i. reprodukcija elit. V povojnih desetletjih jo je tudi s svojimi moralno-političnimi ocenami usmerjala partija. Ali se nam to morda pozna še danes? V Sloveniji je bil sprejet zgodovinski kompromis: zagovorniki osamosvojitve so potrebovali enotnost političnega razreda, zato so sprejeli kontinuiteto in gradualizem, torej postopno prekrajanje obstoječih razmer v novi državi. Tudi najmilejše sankcije zoper serijske kršitelje človekovih pravic (o hujših kaznivih dejanjih sploh ni bilo govora) – tudi v sodstvu – so bile hitro označene za revanšizem. Torej, demokratizacija je prinesla državnost, ne pa tudi liberalne države, ker se kot skupnost nismo opredelili do kaznivih dejanj posameznikov, ki so jih storili kot pripadniki (rdeče) elite. Brez enakosti pred zakonom je težko govoriti o moderni liberalni državi. Najbolj groteskno se ta kontinuiteta kaže v odnosu do sedanjega stanja človekovih pravic, kjer na javni sceni paradirajo potomci nekdanjih sistematičnih kršiteljev človekovih pravic in modrujejo o človekovih pravicah. Upanje osamosvojiteljev, da bo menjava generacij prinesla spremembe v politični in pravni kulturi, se je izjalovilo. Ključni razlog za to je odsotnost raziskav, ki bi lahko predstavljale podlago za refleksijo o preteklosti in institucionalni kulturi – denimo v sodstvu – ter v slovensko družbo vnesle več transparentnosti in odgovornosti.

Dostop do članka (47174)

»Če pride asistent z mitraljezom v kabinet …«

»Če pride asistent z mitraljezom v kabinet …«

Dr. Oset, kakšna je vaša pot, odkar so vladajoči kljub strokovnim ugovorom februarja 2023 ukinili muzej, ki ste ga vodili, namreč Muzej slovenske osamosvojitve?

Koliko sami oznanjamo

KUZMA – Prvi obisk novega soboškega škofa

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.