Odgovarja: Andreja Poljanec, zakonska in družinska terapevtka 

To, kar se dogaja, je res žalostno in zaskrbljujoče. Vesela sem, da ste se angažirali in že dobili napotnico za kliničnega psihologa. 

Glede na to, da so vrste res dolge, vam svetujem, da si na NIJZ pogledate dolžino čakalnih vrst po različnih krajih, saj so precej različne. Predlagam, da se dogovorite za srečanje tam, kjer lahko dobite najhitrejši datum. 

Še prej predlagam, da se povežete tudi s šolsko svetovalno službo. Vsaj delno bi vam tudi to lahko pomagalo pri boljšem razumevanje hčerke in pri iskanju načinov, kako z njo vzpostavljati čim boljši čustveni stik. 

Pomembno je, da vzdržuje šolski ritem. Če je le mogoče, jo sami vozite v šolo. Potrpežljivo in sočutno ji prigovarjajte, da je to zanjo pomembno. Sama tega trenutno ne zmore. Zaradi tega je ne kregajte in ji ne očitajte. To lahko poslabša njeno počutje. 

Predlagam, da se tudi postavite v vrsto pri brezplačnih programih za psihosocialno pomoč otrokom in družinam, ki jih financira MDDSZ, lahko pa v svojem kraju preverite tudi možnosti za pomoč mladostnikom/družinam, ki jih morda sofinancira občina. 

Vem, da so vrste tudi na teh programih neprimerno dolge, vendar je vredno počakati na redno obravnavo, ki bo omogočala poglobljeno izboljšanje stanja. 

Za vmesni čas vam svetujem, da pokličete na katero od telefonskih številk za pomoč v stiski (npr.: telefon v stiski »Prisluhnem ti«; 031/50-60-50; telefon za psihološko podporo COVID-19: 080/51 00; …), kjer boste lahko dobili pomiritev zase. Ko boste pomirjeni sami, boste lažje pomagali hčerki. Vse dobro vam želim na tej poti!

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Naša družina (1/2022).