Ti kraji, ki z drugimi kraji slovenske zemlje delijo kruto usodo nasilja, neopisljive bolečine, strahu in dolgotrajnega molka, so bili: Dobova – Mostec, Stari Hrastnik, Marija Reka, Golovec, Teharje, Košnica, Huda Jama – Barbarin rov. V Laškem pa so z mašo sklenili spominsko križevo pot.

Pred to zemljo trpljenja so se pietetno ustavili, prižgali sveče, priklonili in prisluhnili Božji besedi, ki nam zagotavlja, da nas nič ne more ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu. Izrekli prošnje za potrebe slovenskega naroda, zmolili litanije vseh slovenskih mučencev, skupaj s psalmistom molili: »Le pri Bogu se umíri, moja duša!«

Spominski venec Republike Slovenije v poklon žrtvam povojnih pobojev. FOTO: Jože Potrpin 

Škof Matjaž je ob obisku grobišč zamolčanih žrtev namenil vsem tudi naslednje pomenljive besede:

»Danes stojimo na zemlji, zaznamovani s trpljenjem in smrtjo naših bratov in sester. To je sveta zemlja: ne zato, ker bi bilo nasilje sveto, ampak ker je sveto vsako človeško življenje, tudi tisto, ki je bilo nasilno prekinjeno, ponižano in izbrisano iz javnega spomina.

V tihi in spoštljivi molitvi za trenutek umolknemo in se poklonimo njihovemu spominu. Vsak človek, ki je tukaj umrl, je imel ime, družino, upanje in prihodnost. Mnogim je bilo odvzeto dostojanstvo groba. Toda nihče ni izbrisan iz Božjega spomina. Bog pozna vsakega po imenu.

Apostol Pavel nas je vprašal: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?« Omenja preganjanje, nevarnost in meč. Tudi vera nas ne obvaruje zla in trpljenja. A Božja ljubezni človeka ne zapusti niti v smrti. »Ne smrt ne življenje ... nas ne bo moglo ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu.«

Tudi Jezusovi blagri ne poveličujejo trpljenja. Ubogim, jokajočim in preganjanim oznanjajo, da jih Bog ni zapustil in da njihova bolečina nima zadnje besede. Zadnje besede nimajo nasilje, sovraštvo in grob. Zadnjo besedo ima Bog, ki je Jezusa obudil od mrtvih.

Zato se danes ne zbiramo, da bi obujali sovraštvo, ampak da bi ohranili resničen spomin. Sprava ne more zrasti iz pozabe in zamolčanja. Potrebuje resnico, pravičnost, priznanje dostojanstva žrtev in spreobrnjenje srca. Jezusova molitev na križu – »Oče, odpusti jim« – ne opravičuje zločina, temveč odpira pot iz kroga maščevanja.«

Prosimo, naj Gospod sprejme vse pokojne v svoj mir. Nam pa naj da pogum, da bomo varuhi njihovega spomina, pričevalci resnice in graditelji miru. Naj iz zemlje, prepojene s trpljenjem, ne raste novo sovraštvo, ampak novo življenje.

Molitev za pokojne in spravo

Usmiljeni Bog, Oče vseh ljudi!

V tvoje roke izročamo naše brate in sestre, ki so na teh krajih izgubili življenje zaradi nasilja in sovraštva. Ti poznaš vsakega po imenu in nikogar ne pozabiš.

Sprejmi jih v svoj večni mir, njihovim svojcem pa podari tolažbo in upanje.

Ozdravi rane našega naroda, razsvetli vse, kar je ostalo zamolčano, in nam daj poguma, da bomo živeli v resnici in pravičnosti.

Osvobodi naša srca sovraštva in maščevanja. Nauči nas odpuščati, ne da bi pozabili, in graditi mir, ki temelji na resnici in spoštovanju vsakega človeka.

Po Kristusu, ki je s svojo smrtjo in vstajenjem premagal moč zla in smrti ter nam odprl pot v novo življenje.

Amen.