Mučenec med armenskim genocidom

Ignacij Choukrallah Maloyan se je rodil leta 1869 v Mardinu v današnji Turčiji. Že kot otrok je zelo rad molil in leta 1883 je vstopil v samostan v Bzommarju v Libanonu, kjer je tudi sedež patriarha armenske katoliške Cerkve. V duhovnika je bil posvečen leta 1896, nato pa je odšel v Aleksandrijo v Egiptu. Odlikoval se je po pridiganju v arabščini in turščini, posvečal se je delu v župniji ter študiju svetih besedil. Imenovan je bil za patriarhovega vikarja v Kairu, kjer je nadaljeval s pastoralo med armenskimi katoličani, vendar se je čez eno leto zaradi težav z očmi vrnil v Aleksandrijo. Nato ga je patriarh Boghos Bedros XII. Sabbagghian poklical v Konstantinopel, da bi mu zaupal osebno tajništvo, vendar se je julija 1904 vrnil v Aleksandrijo, kjer se je zdravil in nadaljeval apostolat. Šest let pozneje je postal patriarhov vikar v Mardinu. Leta 1911 se je v Rimu udeležil sinode armenskih škofov, sklicane za preučitev razmer v Turčiji po prihodu mladoturškega gibanja na oblast: tu je bil izvoljen za nadškofa v Mardinu. Obiskoval je različne stvarnosti v svoji škofiji, pri tem pa posebno skrb posvečal formaciji duhovnikov. Po atentatu v Sarajevu 28. junija 1914, ko se je Turčija pripravljala na vstop v vojno in je prišlo do prisilnega rekrutiranja in preganjanja kristjanov, zlasti armenskih, je Maloyan sodeloval z oblastmi. Kljub temu pa so bile cerkve še naprej deležne groženj in napadov, tako da so vse preiskali. 3. junija, na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi, je bil Maloyan aretiran skupaj s 13 duhovniki in 600 drugimi kristjani. Ker se niso hoteli odpovedati svoji veri, so 11. junija 1915 vse usmrtili. 

Ignacij Mayolan je bil armenski kristjan. FOTO: Vatican News

Janez Pavel II. je Maloyana razglasil za blaženega 7. oktobra 2001, v letu stoletnice pokristjanjenja Armenije, sluh o njegovem mučeništvu pa se je hitro razširil po vsem svetu. Njegove besede in nauk, zlasti njegova ljubezen in odpuščanje preganjalcem, so za vso Cerkev pomemben in dragocen zgled, kako živeti zvestobo evangeliju tudi v najtežjih trenutkih.  

Laik, katehet, mož in oče ter mučenec iz Papue Nove Gvineje

Peter To Rot se je rodil 5. marca 1912 na otoku Rakunai-Rabaul v današnji Papui Novi Gvineji. Odraščal je v številčni družini, bil je krščansko vzgojen in postal katehist. S ponižnostjo in skrbnostjo se je posvečal pastoralnemu služenju, vodila ga je tudi velika ljubezen do bližnjega: po svojih najboljših močeh se je posvečal ubogim, bolnim in sirotam. Pri 23 letih se je poročil s Paulo La Varpit, s katero je imel tri otroke. Ko so Japonci med drugo svetovno vojno zasedli Papuo Novo Gvinejo, so bili vsi misijonarji zaprti, vendar pastoralna dejavnost sprva ni bila ovirana. Peter se je zato omejil na tisto, kar je bilo dovoljeno, da ne bi zapustil krščanske skupnosti. Nadaljeval je s katehezami in s pripravo parov na poroko, nato pa je bil prisiljen omejiti svoje dejavnosti, ki so bile nazadnje vse prepovedane. Na skrivaj je nadaljeval svoj apostolat z veliko previdnostjo, da ne bi ogrozil življenja vernikov, vendar pa se je zavedal, da ogroža svoje življenje. Odločno je nasprotoval poligamiji, ki so jo Japonci dovolili, da bi se prikupili lokalnim plemenom, in je šel celo tako daleč, da je kljuboval svojemu starejšemu bratu, ki se je zanjo odločil. Ta ga je zato prijavil policiji, ki ga je leta 1945 aretirala. Obsojen je bil na dva meseca zapora, julija pa je tam umrl zaradi zastrupitve. Papež Janez Pavel II. ga je 17. januarja 1995 v Port Moresbyju razglasil za blaženega. Peter To Rot je bil laični katehist in domorodec iz Papue Nove Gvineje, ki je živel v času japonske okupacije med drugo svetovno vojno. Tudi potem, ko je bilo versko poučevanje prepovedano, je vztrajal pri oznanjevanju vere, zagovarjal svetost zakona in skrbel za duhovno življenje vernikov.

Peter To Rot je prikazan s Sveti pismom v eni roki, v drugi drži poročna prstana, okoli vratu pa ima katehetski križ.  FOTO: © Fr. Tomas Ravaioli IVE

»Blaženi Peter To Rot ni junak preteklosti,« poudarja tamkajšnji nadškof Rochus Tatamai. »On je vodnik za današnji čas. Njegov pogum nas kliče k poštenosti v vodenju, iskrenosti v družbi in odgovornosti v družinskem življenju. Ko se naši ljudje ozrejo k njemu, vidijo, kaj pomeni pristno živeti vero v Papui Novi Gvineji.« 

Misijonarka med staroselci v Ekvadorju

S. Maria Troncatti (1883-1969) je bila članica reda Hčera Marije Pomočnice (FMA), ki je postala misijonarka med staroselskimi ljudstvi v amazonski regiji Ekvadorja. Tam si je zaradi svoje materinske skrbi za ljudstvo Šuar prislužila ljubeč vzdevek »Madrecita« – »mala mati«.

S. Maria Troncatti je bila poznana kot ljubeča mati. FOTO: https://www.donboscoschwestern.net/

Leta 2015 se je zgodilo čudežno ozdravljenje, pripisano njeni priprošnji – moški, ki je utrpel hudo poškodbo glave, je na čuden način okreval, kljub temu da je medicina to imela za nemogoče. 

Jezusova služabnica

Maria del Monte Carmelo (Carmen) Rendiles Martínez (1903–1977) je bila venezuelska redovnica. Rodila se je 11. avgusta 1903 v Caracasu in je po očetovi smrti že kot otrok materi pomagala pri skrbi za družino, kasneje se je posvetila tudi apostolatu v župniji. Vstopila je v kongregacijo Jezusovih služabnic Najsvetejšega zakramenta in 8. septembra 1932 izrekla večne zaobljube. Imenovana je bila za magistro novink, leta 1946 pa je postala provincialna predstojnica. Kongregacija je pozneje postala svetna ustanova, vendar so se številne latinskoameriške sestre odločile ustanoviti novo redovno skupnost: kongregacijo Jezusovih služabnic. Po prometni nesreči leta 1974 je Carmen zadnja leta svojega življenja preživela na invalidskem vozičku in umrla 9. maja 1977. Za blaženo je bila razglašena 16. junija 2018, za kanonizacijo pa je bila odločilna čudežna ozdravitev mlade bolnice, ki se je zgodila na njeno priprošnjo. 

 Prva venezuelska svetnica. FOTO: Vatican News

Zdravnik, ki je združeval strokovnost v medicini in krščansko vero

José Gregorio Hernández (1864–1919) je bil venezuelski zdravnik, ki so ga rojaki globoko spoštovali zaradi njegove skrbi za revne, zato so ga imenovali »zdravnik ljudstva«. Kot laični član tretjega reda sv. Frančiška je združeval strokovnost v medicini z globoko krščansko vero – pogosto je zavrnil plačilo revnim bolnikom. Leta 2021 je bil razglašen za blaženega, leta 2025 pa je papež Frančišek odobril njegovo kanonizacijo. Predstavlja sodobno podobo »svete medicine« – zdravljenja telesa in duše.

Venezuelski zdravnik, ki bo postal svetnik. FOTO: Wiki Commons

Satanist, ki je postal svetnik

Morda najbolj pretresljiva je zgodba Italijana Bartola Longa, ki dokazuje, da se lahko prav vsak zveliča. Rodil se je leta 1841 v južni Italiji in odraščal v pobožni katoliški družini, vendar je po zgodnji smrti matere izgubil vero. Med študijem prava na univerzi v Neaplju ga je zajel duh protikatoliškega nacionalizma in spiritualizma tistega časa. Kar se je začelo kot radovednost glede seans in »magije«, se je spremenilo v pot v temo – nazadnje je bil celo posvečen v satanskega duhovnika, ki je pridigal proti Cerkvi, poroča portal Catholic Company.

Po letih notranjih muk je Bartolo doživljal grozljive privide in padel v globoko depresijo. Takrat sta mu na pomoč priskočila zvest profesor in dominikanski redovnik, ki sta ga potrpežljivo vodila nazaj k Božjemu usmiljenju. Na praznik Presvetega Srca Jezusovega leta 1865 je bil ponovno spravljen s Cerkvijo. Kljub temu sta ga sram in samoprezir še dolgo preganjala – vse do trenutka milosti na samotnih poljih Pompejev. Tam se je spomnil Marijinih besed: »Kdor širi moj rožni venec, bo rešen.« Oprijel se je te obljube in se zaobljubil, da bo vse svoje življenje posvetil širjenju pobožnosti do rožnega venca – kot zadoščevanje za svoje pretekle grehe.

Bartolo Lango, odvetnik in svetnik. FOTO: Wikimedia Commons

Postal je član tretjega reda dominikancev in prevzel ime brat Rosario (po slovensko Rožni venec). Svoje življenje je posvetil ubogim v Pompejih – zgradil je baziliko, ustanovil sirotišnice in šole, pisal knjige in devetdnevnice, s katerimi je ljudem pomagal znova odkriti vero prek molitve rožnega venca. Papež sv. Janez Pavel II. ga je pozneje imenoval za »Marijinega človeka«, saj je poudarjal, da lahko s premišljevanjem Kristusovega življenja in trpljenja zrastemo v prijateljstvu z Jezusom in Marijo.

Zaradi svojega prizadevanja za mir je bil dvakrat predlagan za Nobelovo nagrado. 

Ustanoviteljica Inštituta sester Božjega usmiljenja

Vincencija Marija je svoje življenje posvetila služenju ostarelim in kronično bolnim. FOTO: Vatican News

Vincencija Marija Poloni se je rodila v Veroni 26. januarja 1802. Odraščala je v zelo verni družini in se je posvečala najšibkejšim in pomoči potrebnim. Njen duhovni voditelj jo je spodbudil, naj svoje življenje posveti služenju ostarelim in kroničnim bolnikom. Leta 1840 je v svojem rojstnem kraju začela živeti skupaj z nekaterimi drugimi dekleti in sčasoma je nastal inštitut sester Usmiljenja. Konstitucije redovne skupnosti je napisala Vincencija Marija, njena izkušnja z bolniki, ostarelimi in sirotami je bila bistvenega pomena pri oblikovanju karizme. Umrla je 11. novembra 1855, za blaženo pa je bila razglašena 21. septembra 2008 v Veroni. Čudež, ki je odprl pot za njeno kanonizacijo, se je zgodil leta 2014 v Čilu. Na njeno priprošnjo je bolnica s kompleksno klinično sliko po vrsti kirurških posegov v nasprotju z vsemi napovedmi – zdravniki so predvidevali, da bo umrla v nekaj dneh – ozdravela in nadaljevala s svojim običajnim življenju, potem ko je njen nečak skupaj z mnogimi drugimi ljudmi molil pred podobo blažene Poloni, ki je bila na fasadi redovne hiše sester usmiljenja v Quillecu.