Foto: Shutterstock



Današnji godovnjak sv. Frančišek je svetnik za vse čase: večno prepričljiva in privlačna je njegova dosledna zvestoba evangeliju. Središče njegovega življenja in delovanja je bil Kristus – večna Resnica, zato je Frančišek v vseh časih sodoben in zgovoren. Tako v spremni besedi h knjigi Jaz, Frančišek, ki je v ponatisu izšla pri založbi Ognjišče, med drugim zapiše prevajalec p. Metod Benedik. V tem delu avtor, italijanski duhovni pisatelj Carlo Caretto, besedo prepusti kar sv. Frančišku Asišku samemu. Ta pripoveduje svojo življenjsko zgodbo in izraža svoje poglede na večno odprta vprašanja – kakšen naj bo človekov odnos do Boga, do sočloveka, do narave, kaj mora storiti, da bo zavladal mir v njegovem srcu in v svetu … Objavljamo odlomek iz poglavja Cerkev moja, Cerkev moja.

***

Po prvem velikem navdušenju, ki nas je zajelo, ko je papež potrdil naše Vodilo, se nas je kmalu polastil čuden nemir.

Čim bolj smo se bližali Umbriji, tem bolj je petje pojemalo in namesto njega je naše duše preplavljala tiha molitev; vse bolj so namreč pred naše oči stopale težave, katerim smo šli naproti.

Le ena stvar je bila gotova in nanjo smo mogli računati: Bog je z nami in nam bo pomagal, toda … prave borbe se bodo šele začele.

V rimskih dvoranah nismo videli uboštva, nismo našli znamenj, ki bi nanj kazala.

Ta zadeva bi mogla, to sem čutil, izzivati razprave v druščini, ki je hitela proti Assisiju, vsa odločna, da živi evangeljsko uboštvo, hkrati pa je bila to druščina preprostih, neuglajenih ljudi.

Ponoči nisem mogel spati.

V položaju, v katerem smo se znašli, se je odkrivala pred nami vsa skrivnost Cerkve, ki je hkrati sveta in grešna, po Božji obljubi nezmotljiva in obenem sposobna, da mnoge pohujša, kar je s svojim bogastvom in močjo dejansko delala.

Kako naj bi rešil ta problem?

Kako naj bi spregovoril bratom?

Sam sem se čutil do dna duše popolnoma zvestega Cerkvi, svoji materi in svoji roditeljici, ki mi je pomenila vse, obenem pa sem se zavedal protislovja kričečega bogastva, spogledovanja s politiko oblasti, kar je slabilo moč oznanila. To je Bog razložil papežu samemu, ko mu je v prikazni dal videti lateransko baziliko, ki je bila na tem, da se poruši, pa so jo podprla ramena ubogih ljudi.

Potrebno je bilo podpreti Cerkev. Toda kako?

Potrebno je bilo popraviti razpoke. Katere?

Brž sem uvidel nevarnost, da bi, tako mladi in neuki, kot smo bili, kaj hitro mogli postati krdelo nezadovoljnežev, sitnežev in zajedljivcev, ki bi le obsojali in s prstom kazali na napake drugih.

Ne, ta pot ne bi bila prava. Ne bi dosegli ničesar.


Foto: splet


Pridigarjev te vrste je bilo že tako preveč, posebno v bolj severnih krajih.

Jezus je nedvomno zahteval od nas nekaj drugega.

Glejte, odkril sem: hoditi moramo za Jezusom, ravnati moramo, kot je ravnal on. Z milobo so mi prišle na misel njegove besede:

»Ne sodite, da ne boste sojeni.«

»Kaj pa gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne čutiš?«

»Nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da bi svet rešil.«

Globoko me je zadel in v mojo notranjost se je prelil ta stavek:

»Prišel sem, da bi svet rešil.«

Mar jaz nisem bil odrešen? Srečen sem bil prav zato, ker sem bil odrešen.

Mar naj bi zdaj, ko sem bil odrešen, z obtoževanjem prizadejal tiste, ki niso prejeli enake milosti?

Potrebneje bi bilo, da bi do njih imel sočutje.

Ta misel mi je popolnoma odprla oči in mi dala jasno videti, kakšen odnos naj zavzamem do bogatega, do tistega, ki še ni vstopil v svet blagrov, ki jih je oznanjal Jezus.

Grešnik, bogataš, oblečen v brokat, je bil ubog, bolj ubog kot tisti, ki so bili na zunaj videti ubogi, ker so bili oblečeni v cape.

In če sem imel sočutje s temi ter sem jih ljubil, zakaj ne bi imel sočutja in zakaj ne bi ljubil nevidnih razcapancev, ker so bili bogati, mogočni, ki še verujejo v malike ter žive v temi?

Da, z vso močjo sem čutil: nesrečnik je tisti, ki še ni vstopil v svet evangeljskih blagrov, v veselje osvoboditve in se še vedno hrani z ničevostjo, z nemirom, z ošabnostjo, s skopostjo in z oblastnostjo.


Foto: Tatjana Splichal


Kdo, menite, da je bil srečnejši: jaz ali moj oče?

Jaz, ki sem prepeval svobodno kot škrjanček na polju in sem čutil Boga blizu, ali on, ki je bil nenehno v skrbeh za svoj denar in za druge svoje neumnosti?

Kdo od dveh cerkvenih mož je bil srečnejši? Ali tisti, ki je veroval Jezusovemu evangeliju, ali tisti, ki je še vedno verjel v nasilje stare zaveze in je sanjal samo o glavah, ki naj bi padale na čast Boga? Skratka, evangelij je bil oznanjen … toda tisti, ki ga ni živel, je bil vsekakor bolj nesrečen, kot tisti, ki je pustil, da ga je vsega prevzel.

Če izbiram med Zahejem, ki je dojel Gospodovo misel ter je postal ubog, in bogatim mladeničem, ki se je iz strahu pred uboštvom oddaljil od Jezusa ter je ostal v svojem suženjstvu, koga naj smatram za srečnejšega?

Zdaj sem stvar razumel in našel sem način, kako naj spregovorim svojim tovarišem po veri.

»Bratje, manjši smo in manjši moramo ostati. Najprimernejše mesto za nas je tisto, ki ga je izbral Jezus: zadnje.«

Toda prav zato, ker je zadnje, je najlepše.

Če se postavimo na zadnje mesto, nam nihče ne bo nevoščljiv, nihče se ne bo nad nami pohujševal, nihče ne bo imel strahu pred nami.

Z zadnjega mesta bomo vse stvari veliko bolje presojali, laže bomo razumeli tiste, ki trpijo in za katere hočemo delati.

Edina stvar, ki se je moramo bati, je ošabnost, težnja po napredovanju, po presojanju bratov, da bi s svojimi sodbami prizadejali tiste, ki so že bridko prizadeti zaradi odsotnosti Boga in zaradi žalosti, ki jo v nas pušča greh.

Edino naše pravilo je evangelij in blagrovati moramo tiste, ki so ga razumeli in živijo uboštvo, čistost, krotkost, mir in preganjanje kot blagre.

Če je kdo, ki bi ga bilo treba objokovati, so to bogati, mogočni, siti, nad katerimi visi strašna Gospodova beseda: »Gorje vam!«


Foto: splet


***

Četrti blagor, ki ga navaja Matej: »Blagor usmiljenim«, mi je razsvetlil pot.

Usmiljenje do grešnikov.

Usmiljenje do kristjanov.

Usmiljenje do Cerkve.

Usmiljenje do papeža.

Usmiljenje … do nas, ki smo hoteli biti ubogi, pa nam to ne bo uspelo.

Tudi na Cerkev je bilo treba gledati z usmiljenjem, tudi na Vatikan.

Dotlej nikakor nisem dobro razumel, v čem bi bila skrivnost Cerkve: podvrženost grehu in nezmotljivost, slabi zgledi in trdnost na poti, strahotna slepota pastirjev in zagotovilo, da bo prav pod njihovim vodstvom prišla v obljubljeno deželo.

Zdaj sem to videl in bil sem zadovoljen, da smo šli v Rim in tam prejeli potrditev Cerkve.

Čutil sem se pomirjenega.

Čutil sem, da se opiram na trdno skalo.

Čutil sem se vključenega v načrt, ki ga ima z nami Bog.