Škofje Avstrijske škofovske konference so ta teden na obisku ad limina apostolorum v Vatikanu, poroča Radio Vatikan. Avstrija ima približno osem milijonov prebivalcev, od katerih je 89 % krščenih. Za katoličane se opredeljuje 63 % Avstrijcev, samo 9 % pa jih redno obiskuje sveto mašo. Število ateistov v državi naglo narašča. O obisku avstrijskih škofov v Vatikanu je za Radio Vatikan spregovoril kardinal Christoph Schönborn, dunajski nadškof in predsednik Avstrijske škofovske konference. Dejal je, da je Cerkev v Avstriji trenutno sredi velikega procesa sprememb.

V nekaterih avstrijskih škofijah prihaja do oblikovanja večjih župnijskih okrajev, v katere se povezuje več župnij. Vedno večje je sodelovanje med laiki in župniki. Kardinal Schönborn pojasnjuje, da so reforme nujne, saj obstajajo strukture, ki izvirajo iz konca 18. stoletja in so močno zaznamovane z rastjo župnij v 19. stoletju, po drugi svetovni vojni. Položaj namreč ne ustreza več sedanjim razmeram, ko število katoličanov stalno niha, prav tako tudi ne drugačnim življenjskim navadam. Ni nujno, da verniki obiskujejo župnijo, kateri pripadajo, mnogi župnijski sodelavci ne živijo na ozemlju župnije, v kateri so dejavni. Po drugi strani je vedno bolj viden drugačen način strukturiranja župnije, ki postaja kraj, kjer se osebe srečujejo in kjer najdejo skupnost z živo vero, pri tem pa ni nujno, da so na območju, ki jim teritorialno pripadajo. Po kardinalovih besedah je ta proces prenove šele na začetku in, kot je dodal, Cerkev v Avstriji k temu pristopa pogumno.

Eno od pomembnejših vprašanj, s katerim se ukvarja Avstrijska škofovska konferenca, je, kako naj ljudje v evangeliju in Kristusu najdejo odgovor na svojo željo po duhovnosti, verski pripadnosti in življenjski usmerjenosti, je nadaljeval kardinal Schönborn. Po njegovih besedah bi bilo napačno ukvarjati se samo s cerkvenimi strukturami, kar je tudi papež Frančišek ostro kritiziral kot samoreferenčnost Cerkve. Temeljno vprašanje je, ali obstaja želja, da se odkrije ljudi, ki iščejo, ter da se najde pot, ki vodi h Kristusu. Če ima Dunaj 1,8 milijona ljudi, samo 2 % teh pa jih obiskuje nedeljske maše, se je po kardinalovem prepričanju treba vprašati, kje se odvija življenje ostalih, kaj se dotakne njihovih src, kakšna so njihova upanja in skrbi, njihovi strahovi. Ali kot župnijska, kot krščanska skupnost raje ostajamo udobno in mirno znotraj naših zidov, ali pa nas žge vprašanje, ali ti ljudje poznajo Kristusa?

Na vprašanje o razkoraku med cerkvenim naukom in konkretnim življenjem kardinal Schönborn odgovarja, da se želje, upanja in pričakovanja bolj ujemajo s tem, kar o zakonu in družini trdita Sveto pismo in Cerkev, kot bi morda pričakovali. Kar za mnoge osebe ostaja pomembno, je uspešen odnos, uspešna družina, družba, v kateri so različne generacije povezane v družino. Stvarnost pogosto ne ustreza temu pogledu in ustvarja most med željami in dejanskim stanjem, kar je za vse vernike velik izziv. Ključno vprašanje, ki ga zastavlja papež Frančišek in ki ga najdemo tudi v evangeliju, je povezati med seboj stvarnost in usmiljenje. Usmiljenje Boga in ljudi takrat, ko stvari ne uspejo tako, kot bi želeli, ali pa sploh ne uspejo, takrat, ko pristopamo k upanjem in pričakovanjem, in tudi glede nauka in smernic, ki jih Bog daje ljudem. Gre za zelo težko nalogo, meni kardinal Schönborn, ki pa po drugi strani ni prav nič novega.

Vir: Radio Vatikan / M. M. Š.

Foto: splet