Cerkev v Španiji je minulo soboto dobila triindvajset novih blaženih, poročajo pri Radiu Vatikan. V Madridu je namreč potekala beatifikacija dvaindvajsetih misijonarjev oblatov Brezmadežne Marije in Cándida Castána San Joséja, laika in družinskega očeta. Vsi so umrli kot mučenci. Obred je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. V pogovoru za Radio Vatikan je dejal, da ti španski mučenci niso bili zločinci in niso storili ničesar slabega, pač pa je bila njihova edina želja delati dobro in vsem oznanjati Jezusov evangelij, ki je veselo oznanilo miru, radosti in bratstva.

V težkem obdobju, v katerem so živeli, so se posvečali pastoralnemu delu, vendar je njihovo delovanje jzmotilo nasprotnike vere. Začele so se grožnje in sovražno obnašanje, vrhunec dogajanja je bil napad na samostan. Vse, ki so bili takrat navzoči, so zaprli v eno samo sobo. Njihovo imetje, še posebej razpela, svete podobe ali rožne vence, so zažgali. Sedem zaprtih redovnikov in družinskega očeta, ki je vodil narodno združenje katoliških delavcev, so zatem brez kakršnekoli razlage ustrelili. Ostale so kasneje izpustili, vendar so jih čez nekaj mesecev ponovno zaprli in nato ubili. Umreti so morali zgolj zaradi sovraštva do vere, zato so jih ljudje takoj začeli obravnavati kot mučence. Eden izmed preživelih sobratov je kasneje pripovedoval, da so se zavedali naraščajočega odpora do Cerkve in njenih pripadnikov. Med bivanjem v ječi jim je pogum vlival duh odpuščanja in tudi hrepenenje, da lastno življenje podarijo za Cerkev, za mir v Španiji in za tiste, ki naj bi jih ubili. Tako so izkazali prave krščanske kreposti in močno ljubezen do Boga.

Med triindvajsetimi mučenci so bili provincialni predstojnik, duhovniki, bratje pomočniki in mladi študentje filozofije ter teologije. Nekateri med njimi so bili mlajši od dvajset let. Vsi so z navdušenjem odgovorili na Gospodov klic, da bi postali misijonarji miru in dobrega. Ubiti so bili leta 1936, ko je Španijo na začetku državljanske vojne zajelo protikatoliško gibanje, ki je pripeljalo tudi do skrajno nečloveških dejanj. Toda rablji so pozabljeni, medtem ko se njihovih nedolžnih žrtev spominjamo, je dejal kardinal Amato in zaključil, da so mučenci vseh časov so dragoceni pričevalci tistega dobrega človeškega bivanja, ki na surovost preganjalcev in rabljev odgovarja z blagostjo in pogumom močnih ljudi, saj so brez orožja in z neustavljivo močjo vere v Boga premagali zlo in vsem nam zapustili dragoceno dediščino dobrega.