Mala, živa občestva

Ko razmišljam o tem, se mi pred očmi izriše podoba mladega duhovnika, skoraj še novomašnika, ki so ga poslali na prvo župnikovanje v odročno župnijo, ki po številu vernikov naglo izumira. Ali drugega, ki mu že pojenjajo življenjske moči, a so mu pred kratkim priključili še dve župniji. In tretjega, ki je na zahtevni mestni župniji na robu izgorelosti; še prejšnji župnik je imel tam po dva kaplana za pomoč, on o tem lahko le sanja. In se sprašujem, na kakšen način tisti, ki imajo škarje in platno v rokah, duhovnikom danes pomagajo, da bi lahko živeli v malih, živih občestvih?

Na kakšen način tisti, ki imajo škarje in platno v rokah, duhovnikom danes pomagajo, da bi lahko živeli v malih, živih občestvih? 

Prihodnost prav gotovo ni v krpanju vse večjih lukenj cerkvene infrastrukture, ki je ne zmoremo več vzdrževati. Prihodnost je v skupnostih in župnijah, kjer bodo duhovniki samotarsko življenje v napol ogrevanih farovžih lahko nadomestili z bratskim življenjem med seboj in z laiki. Kjer si ne bomo delili le služenj in nalog, temveč bomo znali sesti za isto mizo, se iskreno pogovoriti, se smejati, jokati, skratka, si deliti. Kjer se bomo vsi počutili dobrodošle, sprejete, domače. Prihodnost naše Cerkve ne bo v številčnosti niti v teritorialni pokritosti. Prihodnost bo v privlačnih občestvih, kamor se bodo ljudje prihajali gret od blizu in daleč, saj bodo čutili, da so tam dobri ljudje, ki so vneti za skupno stvar, saj je med njimi »ogenj, ki žge«.

Hvaležen sem za domačo župnijo na Rakovniku v Ljubljani; za duhovnike in brate salezijance, ki se trudijo živeti skupnost, kljub izzivom, ki jih takšno življenje prinaša. Hvaležen sem za Skupnost Emanuel, ki je bistveno zaznamovala mojo vero in kjer lahko predstavniki vseh življenjskih stanov živimo pristno bratsko življenje. Vesel sem za vse laike, družine in duhovnike, ki se trudijo graditi žive skupnosti. So kot redko posejane lučke, kjer že od daleč čutiš, da se tam dogaja nekaj domačega, pristnega.

Cerkev na obrobju

Časi so se spremenili. Cerkev v tradicionalno krščanskih družbah, kot je naša, izgublja svojo politično, družbeno in moralno avtoriteto. Kristjani smo postali manjšina, umaknili smo se na obrobje. In se malo jezimo in malo smilimo sami sebi, toži se nam po dobrih starih časih, ko so bile cerkve polne. Strah nas je, zato se pred sovražnim svetom, ki nas obkroža in ogroža, pogosto obdamo z obzidjem, ki ga zgradimo okoli naših src in naših skupnosti, podobno, kot so s tabori obdali cerkvice v času turških vpadov. Kaj pa, če bi čas »Cerkve na obrobju« videli kot čas priložnosti? Ali ni vsaj nekoliko osvobajajoče, da nam ni več treba braniti pozicije moči, vliva in ugleda? Ali nismo v današnji čas privlekli toliko nepotrebnih ostalin, ki so se nakopičile v stoletjih tesnega prijateljevanja z oblastjo, pa niso prav nič evangeljske?

Kaj pa, če bi čas »Cerkve na obrobju« videli kot čas priložnosti?

Yves Congar, eden izmed duhovnih očetov drugega vatikanskega koncila, se je spraševal, ali je v Cerkvi prišlo do kritike posvetnega, cesarskega, fevdalnega in gosposkega, kar je dolgo časa ne samo tolerirala, ampak k čemur je tudi težila? (Yves Congar, Za Cerkev služenja in uboštva, 1963). Zakaj je v začetku 21. stoletja skoraj škandalozno, če papež odkloni bivanje v razkošnih sobanah, vožnjo z limuzino ali škrlat in čipke? 

To je paradoks, ki se ga moramo naučiti: v evangeliju so obrobja središče, in Cerkev, ki nima zmožnosti za obrobja ter se skriva v središču, je zelo bolna. Nasprotno, ko Cerkev razmišlja širše in pošilja misijonarje, gre na tista obrobja, ki so središče, središče Cerkve. Hvala, da ste na obrobjih, saj dobro vemo, da so v srcu Kristusa »eksistencialna obrobja« središče. Evangelij je namreč poln ljudi, likov in zgodb, ki so na obrobju, na mejah, vendar jih Jezus pokliče, da postanejo protagonisti upanja, ki ga on prinaša. 

Evangelij je namreč poln ljudi, likov in zgodb, ki so na obrobju, na mejah, vendar jih Jezus pokliče, da postanejo protagonisti upanja, ki ga on prinaša.

Papež Frančišek je s temi besedami lansko jesen nagovoril škofe na Timorju. Verjamem, da tudi za slovensko Cerkev potisk na obrobje deluje zdravilno, saj nas spodbuja, da bi bili bolj osredotočeni na bistvo; na Jezusa, ki je iz obrobja odrešil svet, na njegove blagre, ki obrobne postavljajo v središče Božjega kraljestva, na zgled prvih kristjanov, ki so iz obrobja prekvasili centre moči in mogočne imperije.

V občestvu z izgubljenimi

Pred leti sem sodeloval na misijonu v župniji Ljubljana Trnovo, kjer smo hodili po domovih ter ljudi vabili na misijonske dogodke. V ugledni mestni četrti so mestne vile ob našem zvonjenju praviloma ostajale zaklenjene, pogosto so nas odslovili že po domofonu, nekdo je celo grozil, da bo poklical policijo. Iz četrti, ki je med meščani na slabem glasu, saj ni najbolj urejena, v njej pa prebivajo priseljenci iz nekdanjih jugoslovanskih republik, pa so se misijonarji vračali ob navdušenem pripovedovanju o odprtih vratih in zanimivih pogovorih ob kavi ali soku. Življenjske izkušnje nas učijo, da sta odprtost in gostoljubje pogosto v obratnem sorazmerju z blaginjo ali družbenim vplivom.

Življenjske izkušnje nas učijo, da sta odprtost in gostoljubje pogosto v obratnem sorazmerju z blaginjo ali družbenim vplivom. 

Slovenska Cerkev s svojo majhnostjo in skromnostjo ne bo ničesar bistvenega izgubila. V resnici je to za nas priložnost, da se približamo središču – Jezusovem srcu. In bliže, kot bomo središču, bolj bomo lahko odprti za druge. Saj sami izkušamo, da resnično obrobje ni družbeno ali gmotno obrobje, ampak obrobje oddaljenosti od Božje milosti. In Sveti Duh nas vabi, da bi po zgledu Jezusa in njegovih učencev bili blizu obrobnim, takšnim, ki v cerkveno skupnost »ne pašejo«. Jezus se je znova in znova bližal grešnikom, oddaljenim in neprimernim, se jih dotikal, jih zdravil, z njimi jedel in pil. Papež Benedikt XVI. je to takole opisal:

Sam Jezus je vstopil v popolno skupnost z izgubljenimi. Njegova pot je vstop v dramo človeškega obstoja in to je resnična svetost Boga, ki je ljubezen. Ljubezen, ki se ne drži na plemeniti distanci nedotakljive čistosti ... Svetost ni ločenost, temveč združitev, ne obsojanje, temveč odrešujoča ljubezen.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (2/2025).