Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Po stoletjih tišine

Objava: 10. 04. 2025 / 11:27
Oznake: Božje okolje
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 10.04.2025 / 11:37
Ustavi predvajanje Nalaganje
Po stoletjih tišine
Božje okolje
Njune geste in prijateljske besede so odprle »dialog ljubezni« med Vzhodom in Zahodom, ki traja še danes. FOTO: AFP

Po stoletjih tišine

Ko je papež Pavel VI. leta 1964 sedel na letalo in se odpravil v Sveto deželo, je bil to izjemen trenutek. Kot prvi papež – vse od časa svetega Petra – je stopil na jeruzalemska tla.

Naslednji dan se je po dolgih stoletjih razkola in tišine med Vzhodom in Zahodom (na pomenljivem pobočju Oljske gore) srečal z ekumenskim patriarhom Atenagoro. Namen srečanja je morda najbolje pojasnil prav patriarh, ko je novinarjem (šaljivo in hkrati pronicljivo) dejal: »Prišel sem, da bi voščil dober dan svojemu ljubljenemu bratu, papežu. Ne pozabite, da je minilo petsto petindvajset let, odkar sva se zadnjič pogovarjala!«

Zavedala sta se, da pot edinosti ne bo lahka.

Njun bratski objem 5. januarja zvečer, ko je patriarh v Jeruzalemu obiskal papeža, je obkrožil svet in šel v zgodovino. Z roko v roki sta se nato odpravila v dvorano, sedla na popolnoma enaka stola in se štirinajst minut pogovarjala iz oči v oči. Med drugim sta si, polna vtisov, obljubila odkritosrčno »razločevanje resnice«, ki ga ne bodo uničila »vprašanja prestiža, primata, privilegijev in ambicij«. Zavedala sta se tudi, da pot edinosti ne bo lahka. Po uradnih nagovorih sta skupaj molila – očenaš se je tega dne slišal tako v grščini kot v latinščini.

Papež je naslednji dan patriarhu vrnil obisk. Spet sta se zapletla v oseben pogovor in (po nagovorih) skupaj molila v obeh jezikih, srečanje pa je končalo 17. poglavje Janezovega evangelija z zaneseno Jezusovo prošnjo »da bi bili vsi eno«. Brata v Kristusu sta se zunaj še enkrat objela in blagoslovila množico, ki se je zbrala na vrtu. Njune geste in prijateljske besede so odprle »dialog ljubezni« med Vzhodom in Zahodom, ki traja še danes in je ob človeških ekumenskih prizadevanjih v največji meri delo Svetega Duha.

Manj kot dve leti po srečanju sta papež in patriarh odpravila medsebojno izobčenje iz leta 1054. Ena izmed ganljivih posledic je bila tudi vrnitev relikvij, ki so jih po križarskih vojnah z Vzhoda odnesli na Zahod – tako so relikvije sv. Andreja vrnili na Patras, sv. Tita na Kreto, sv. Gregorja Teologa in sv. Janeza Zlatoustega v (nekdanji) Konstantinopel. 

Ena izmed ganljivih posledic je bila tudi vrnitev relikvij.

Zavezanost k edinosti potrjujejo tudi pogosta srečanja papeža Frančiška in sedanjega ekumenskega patriarha Bartolomeja (nekdanjega varovanca pokojnega Atenagore). Po nekaterih virih oba želita, da bi se letos, ob 1700. obletnici prvega vesoljnega ekumenskega koncila (in skupne veroizpovedi) srečala v Niceji. Vseskozi aktualna pa ostaja tudi želja po vsakoletnem (ne le letošnjem) skupnem praznovanju velike noči – da ne bi »Kristus vstal dvakrat«.


Članek je bil objavljen v reviji Božje okolje (2/2025).

Nalaganje
Nazaj na vrh