Na kolesu me je dohitela gospa v šestdesetih, že na prvi pogled aktivna in fit, ter me ogovorila. Sklenila sem, da telefon pospravim v žep in se zanesem na pravilnost poti, saj očitno nisem edina, ki sem se odpravila po njej. Gospa me je krepko »nesla« v klanec, sama sem le počasi sopihala za njo. A videlo se je, da sva obe hvaležni za družbo druga druge. Ko sva prispeli na vrh, sva sklenili, da bova dosežek proslavili s čajem v bližnji gostilni.

Lepo je vedno znova ugotoviti, kako je svet majhen. Tisto nedeljo moji »uradni« bližnji niso bili z mano, a je to postala zgovorna sopotnica. Kot bližnjega sem doživela tudi gospoda, s katerim nisva spregovorila besede, vendar sem mu sledila po bližnjici čez železniško progo in po manjših ulicah ter si s tem prihranila kakšen kilometer ali dva, saj je očitno vedel, kam gre.

Tisto nedeljo moji »uradni« bližnji niso bili z mano, a je to postala zgovorna sopotnica.

Ko sem pred leti pisala krajše vtise iz vsakdanjika na svojo spletno stran, sem v bližnje spremenila svoje bralke, mamice različnih starosti in iz različnih obdobij materinstva. Čeprav je vsaka živela svoje življenje na svojem koncu Slovenije, smo se povezale prek spleta, in sicer zaradi moje aktivne želje, da nekako dosežem stik z drugimi v podobnem položaju. Koliko bližnjih se je nabralo ob vseh porodih, podpornih skupinah in drugih dogodkih! Z marsikatero se prisrčno objamem in poklepetam, če se po »naključju« prepletejo naše poti v živo.

Ljudje tožijo nad vedno večjo družbeno brezbrižnostjo. Kako kdo na smučišču pade in se nihče ne ustavi, da bi mu pomagal ali ga vsaj vprašal, ali je v redu. Kako na ulici vsi le hitijo v svojo smer. Kako ob zaverovanosti v zaslone ne opazimo drugih, ki so ob nas. Po drugi strani pa včasih niti ob dejstvu, s kakšno lahkoto bi lahko dosegli nekoga, ki živi daleč od nas, v drugi državi ali na drugi celini, ne izkoristimo sodobne tehnologije in mu ne damo vedeti, da nam veliko pomeni. Včasih moram doma kar malo »zaropotati«, da se obrnemo na nekoga, do katerega se je zaradi hitenja časa ustvarila razdalja in je treba spet poiskati stik in bližino.

Včasih niti ob dejstvu, s kakšno lahkoto bi lahko dosegli nekoga, ki živi daleč od nas, ne izkoristimo sodobne tehnologije in mu ne damo vedeti, da nam veliko pomeni.

Kdo je moj bližnji? Tisti, ki mu ponudim svojo bližino in ljubezen, pa naj bo še v tako drobnem dejanju.

Članek je bil objavljen v reviji Božje okolje (2/2025).