Dr. Alenka Arko je vrsto let živela v okolju, ki je pretežno pravoslavno. Po magisteriju iz vzhodne teologije na Vzhodnem papeškem inštitutu in doktoratu na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu je od leta 1998 do 2022 predavala patristično in dogmatično teologijo na Inštitutu sv. Janeza Krizostoma pri Katoliškem semenišču v Sankt Peterburgu (Rusija). Od leta 2007 je tudi predavateljica v Katoliškem semenišču za Srednjo Azijo v Karagandi (Kazahstan), med letoma 2017 in 2021 je učila na Teološkem inštitutu sv. Tomaža Akvinskega v Kijevu. Leta 2014 jo je papež Frančišek imenoval za članico Mednarodne teološke komisije. Od leta 2023 na Teološki fakulteti v Ljubljani poučuje dogmatično teologijo.

V Sloveniji v vsakdanjem pogovoru za nekatoliške kristjane bizantinskega obreda običajno uporabljamo izraz pravoslavni. A kdo vse so pravzaprav pravoslavni kristjani?

Pravoslavni so tisti vzhodni kristjani, ki so se ločili od ene, svete, Katoliške in apostolske cerkve, in sicer postopoma. V 5. stoletju so se ločile t. i. pred-kalcedonske cerkve, ki niso priznale kristološke dogme, kot jo je opredelil 4. vesoljni koncil (l. 451). Imenujemo jih tudi miafiziti (od grškega mia physis – ena narava). Gre za zmehčano obliko monofizitizma, nauka, da obstaja samo Kristusova božja narava, ki je po vstajenju použila njegovo človeško naravo. Miafiziti izpovedujejo, da sta v Kristusu njegova človeška in božja narava zliti v eno, tako da ju ni mogoče ločiti. 

Miafizitske cerkve so: kopti v Egiptu, ki izvirajo iz aleksandrijskega izročila, ter cerkvi v Etiopiji (Tewahedo) in Eritreji; na osnovi sirskega izročila, ki se je razvilo v Antiohiji, so miafizitske cerkve v Jeruzalemu, kaldejci ali jakobiti, Armenska cerkev in Alankarska cerkev v Indiji. Temu izročilu pripadajo tudi izključno katoliške vzhodne cerkve kot npr. maroniti in Malabarska cerkev. Res pa je tudi, da so se nekateri kristjani, ki so se sprva odcepili od Rima, pozneje vrnili v skupnost z Rimom: katoliški kopti, etiopijci, kaldejci, armenci, katoliška Malankarska cerkev.

Leta 1054, je prišlo do ločitev skupnosti bizantinskega obreda od Rima.

Pozneje, leta 1054, je prišlo do ločitev skupnosti bizantinskega obreda od Rima. Zaradi zgodovinskih okoliščin (posebej zavzetja Carigrada s strani Turkov leta 1453) se je to izročilo razdelilo na več avtokefalnih pravoslavnih cerkva (danes jih je skupaj 16), med katerimi je največja Ruska pravoslavna cerkev. Del kristjanov pa se je vrnil v skupnost z Rimom, to so grško-katoliške cerkve, ki jih je danes tudi 16. Proces vnovičnega zbliževanja teh cerkva z Rimom se je začel po florentinskem koncilu leta 1439. Skratka, zelo zapletena resničnost.

Kaj nam je iz prvih stoletij ostalo skupnega – katoličanom in pravoslavnim?

Zaradi prej povedanega, ko govorimo o skupnih točkah, odgovor ni enoumen. Vsekakor je vsem skupen kanon Svetega pisma Stare in Nove zaveze, vera v troedinega Boga. Glede Kristusa in dveh narav, ki sta združeni v njegovi Božji osebi, se zadeva zaplete, čeprav je bilo v 20. in še v 21. stoletju podpisanih tudi kar nekaj izjav med posameznimi pred-kalcedonskimi cerkvami in Katoliško cerkvijo, v katerih je rečeno, da je danes jasno, da je šlo pogosto za nerazumevanje določenih izrazov, ne pa za odklanjanje pravoverja.

Vsekakor je vsem skupen kanon Svetega pisma Stare in Nove zaveze, vera v troedinega Boga.

Skupni so nam zakramenti: krst kot vrata v krščansko življenje in evharistija kot njen vrhunec, pa tudi vseh ostalih petero; češčenje Marije, nekateri svetniki, pa največji krščanski prazniki, čeprav jih včasih obhajamo na različne dneve in po različnih koledarjih.

Kakšno je v pravoslavni duhovnosti mesto milosti, Svetega Duha?

Na krščanskem Vzhodu ne poznajo tako strukturiranega nauka o milosti, kot ga imamo na Zahodu. Tam gotovo ne boste našli ničesar o naravnem in nadnaravnem redu, o ustvarjeni in neustvarjeni milosti. Včasih se tudi pravi, da je zahodna teologija kristocentrična, na Vzhodu pa ima veliko vlogo Sveti Duh. Na Vzhodu je poudarjena teologija Svete Trojice in v tem smislu je včasih res, da je Sveti Duh nekako pred Kristusom, kar je utemeljeno na evangelijih Jezusovega otroštva, kjer vidimo Svetega Duha že na začetku, v Jezusovem učlovečenju. Na Zahodu pa je tisti, ki nam je poslan po njegovi veliki noči, ko postane, kot pravi Pavel, Kristusov Duh.

Res pa je tudi, da so vzhodni cerkveni očetje vztrajali pri »redu« v Sveti Trojici, ki ga ni mogoče spreminjati: ko govorimo o Božjih osebah je vedno na prvem mestu Oče, sledita mu Sin in Sveti Duh. Sveti Duh je tisti, ki človeka upodablja po Kristusu. Gre za proces, ki se začne s krstom in traja vse življenje, zajel naj bi vse vidike življenja, torej, kot slikovito piše Klemen Aleksandrijski; da si kristjan, se mora videti tudi iz tega, »kako hodiš, kako sediš, ko ješ, ko spiš …«.

Letos – kljub različnim koledarjem – veliko noč praznujemo na isti dan. S čim lahko obogatimo drug drugega?

Mislim, da se danes, če želimo, lahko dobro spoznavamo, tudi zgodovino in izročilo drug drugega, da pa je morda tisto, kar bi bilo najbolj pomembno, medsebojno zaupanje in skupno pričevanje za Kristusa v svetu, kjer velikokrat hodimo in živimo brez Boga. Razdeljenost je vedno in upravičeno vprašanje za svet: kako je mogoče, da se tisti, ki pravijo, da je njihov Bog Oče in Ljubezen, ne razumejo. Že Jezus je rekel: »Po tem bodo spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj.« In on sam je pred smrtjo molil za edinost, ne kakršno koli, ampak tako, kot je med njim in Očetom v Svetem Duhu, torej popolno. 

Uniformiranost ni v načrtu Boga, saj je vsakega izmed nas ustvaril kot enkratno in neponovljivo bitje.

Različnosti, ki so se pojavile v zgodovini, ne morejo biti ovira, uniformiranost pa ni v načrtu Boga, saj je vsakega izmed nas ustvaril kot enkratno in neponovljivo bitje, zato imajo pravico do obstoja tudi različna izročila in izrazi vere. Bistveno je torej spreobrnjenje, molitev za edinost, saj je konec koncev tisti, ki oblikuje skupnost, sam Bog. Če ga sprejmemo v svoje življenje, bo on premostil razdalje, porušil stene, ustvaril čudež edinosti.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (2/2025).