Na rojstni dan pisatelja Alojza Rebule so krajani Loke pri Zidanem mostu v dvorani trubarjevega doma upokojencev, slavljencu pripravili kulturno prireditev, na kateri so se mu zahvalili, da je majhen kraj "postavil na zemlejevid in ga naredil prepoznavnega širom po Sloveniji in svetu". Slavja so se med drugim udeležili tudi predstavniki Cerkve na Slovenskem, poleg številnih duhovnikov tudi celjski škof Stanislav Lipovšek in novomeški škof, apostolski administrator ljubljanske nadškofije Andrej Glavan, ki je slavljencu v imenu Slovenske škofovske konference "ob 90. letnici življenja za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci" podelil najvišje cerkveno priznanje, odličje sv. Cirila in Metoda.

Škof Andrej Glavan je Alojzu Rebuli izročil odličje sv. Cirila in Metoda "za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci" (foto: Tatjana Splichal)



Škofa Andrej Glavan in Stanislav Lipovšek ob slavljencu Alojzu Rebuli in njeovi ženi Zori tavčar, s katero je poročen že dobrih 60 let (foto: Tatjana Splichal)

 Utemeljitev priznanja

V utemeljitvi priznanja, ki ga je prebral tajnik SŠK Tadej Strehovec, so škofje zapisali (utemeljitev objavljamo v celoti):

Življenjsko delo Alojza Rebule v literarnem opusu združuje življenjsko realističen in filozofsko razmišljujoči slog, ki odpira aktualna verska vprašanja sodobnega krščanstva. Njegovo služenje Cerkvi preko pisane besede izhaja iz čudenja nad skrivnostjo Božjega učlovečenja, kar spremeni vsako literarno ali kolumnistično delo v pričevalski izdelek in besedilo veroizpovedi, credo. V svoji literarni izpovedi pisatelj izraža pristen življenjski utrip, ki ga preleta s svojim Bogoiskateljstvom ter hkrati s krščanskim upanjem premaguje človeško tragiko.

Služenje slovenski besedi združuje s služenjem Cerkvi na Slovenskem, saj v svojih razpravah in romanih premišljuje o narodnostnih, ljubezenskih, umetniško-ustvarjalnih, moralnih in družbenih vprašanjih. V romanu Nokturno za Primorsko je na izviren in tenkočuten način vpeljal historično dogajanje okrog mučenca, kandidata za blaženega, duhovnika Filipa Terčelja. Enkraten lik tega primorskega celostnega humanista, ki je postavil v sredino svojega pastoralnega delovanja ljubezen do naroda in jezika, dobi pri Alojzu Rebuli novo razsežnost. Zahvaljujoč pisateljevemu delu pripoved namreč omogoča širšemu krogu ljudi, da pridejo v stik z žrtvijo treh totalitarizmov 20. stoletja, saj dogodki in opisi dobijo obliko literarnega bogoslužja. Alojz Rebula med svoje literarne junake rad postavlja duhovniške like. V Divjem golobu izpove svoje gledanje na duhovniško službo, ki mu pomeni krščansko posvečenje slovenskega naroda in hkrati vsega človeštva.

Pisatelj Rebula v svojih književnih delih prepleta ljubezen do domovine in maternega jezika z versko pripadnostjo, kot kolumnist pa aktualizira družbeno dogajanje in ga postavi v kontekst družbenega nauka Cerkve. Pri tem pazi, da ne ustvarja neke nove ideologije, ampak izraža krščanski paradoks, kjer se Božja dobrota javlja tam, kjer bi jo najmanj pričakovali.  Od leta 1998 kot kolumnist katoliškega tednika Družina »z bleščečo besedo in s hrabrostjo misli odgovarja na vprašanja, zakaj veruje v Boga«. Kot vernik je s svojim zavzetim in predanim delom tako javnosti v domovini kot v zamejstvu približal pomembna verska vprašanja ter pokazal na krščanske vrednote in svoje spoštovanje do tradicije Cerkve. Kot odličen prevajalec Svetega pisma ni vnesel s svojimi novelami in dramami v slovensko leposlovje samo biblične tematike, ampak je z romanom Jutri čez Jordan uveljavil tudi novo literarno zvrst, ki je biblični roman, s tem pa je z razodeto besedo bogatil širšo slovensko kulturo.

"Zame življenjsko iskanje ni bilo prvenstveno na področju literature, na področju umetnosti, kaj šele na področju gospodarstva ali politike. Moje zanimanje je bilo na področju smisla bivanja: čemu človek pride na ta svet, čemu človek predvsem trpi na tem svetu? Kajti večina življenja je po moji 90-letni izkušnji bolj trpljenje kot tolažba," je med drugim dejal Rebula v zahvali za cerkveno odličje. Odgovor na iskanje o smislu bivanja in trpljenja, ki ga je dal v 5-minutnem nastopu, pa v tiskani izdaji Družine (foto: Tatjana Splichal)

Jubilantu je v Loko pri Zidanem mostu prišel voščit tudi 93-letni pisatelj Zorko Simčič (foto: Tatjana Splichal)


Dvorano Trubarjevega doma upokojencev so napolnili visoki gostje - od predstavnikov Cerkve, SAZU, župana občine Sevnica, najbolj številni pa so bili Rebulovi prijatelji iz zamejstva, Krasa in od drugod ter seveda krajani Loke (foto: Tatjana Splichal)
 

Življenjepis Alojza Rebule (iz utemeljitve SŠK)

Pisatelj, esejist, prevajalec Alojz Rebula se je rodil 21. julija 1924 v Šempolaju pri Nabrežini. Obiskoval je italijanske šole in se literarne slovenščine učil kot tujega jezika. V letih med 1936 in 1940 je obiskoval klasično gimnazijo v Gorici, nato pa jo je med leti 1940 in 1944 nadaljeval v Vidmu, kjer je tudi maturiral. Leta 1949 je diplomiral iz klasične filologije na Univerzi v Ljubljani, leta 1960 pa v Rimu (La Sapienza) doktoriral s tezo o Danteju v slovenskih prevodih. Do upokojitve je poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu. Poročen je s pisateljico Zoro Tavčar, ki mu je za literarna dela predstavljala navdih, ob ustvarjanju pa tudi prvega in neposrednega kritika. V zakonu so se jima rodile tri hčerke, ki sta jim uspela predati slovenske in krščansko humanistične vrednote.

Od šestdesetih let dalje, po doživetju Lurda, se je začel spoprijemati tudi z verskimi vprašanji. V svoja dela je zajel zlasti povojno problematiko slovenskih ljudi v Trstu in okolici, tegobe in bridko življenje kmečkega človeka, izobražencev in mladine, a tudi starejšega rodu. Med slovenskimi pisatelji je prvi spregovoril o zavezniški zasedbi in upravi Tržaškega. K tej tematiki se je vrnil tudi v zadnjem romanu Informbiro v Zabrinju.

V svojih delih s krščansko vsebino razmišlja o temeljnih postavkah veroizpovedi pa tudi prikazuje like slovenskih svetniških osebnosti: Friderika Baraga, Antona Martina Slomška, Filipa Terčelja in Jakoba Ukmarja.
V krščanskem vesolju ga je najbolj pritegoval središčni lik Jezusa Kristusa, o katerem je spregovoril že pred desetletji v razmišljanju Lik Sinu človekovega, ki je bilo potem vključeno v knjigo Smer nova zemlja. Odrešenikov lik na izviren način ponovno zaživi v eshatološkem romanu Pred sodnim dnem.

Alojz Rebula je bil leta 1969 dobitnik nagrade Prešernovega sklada za svoj vrhunski roman V Sibilinem vetru in leta 1995 tudi velike Prešernove nagrade za svoj celoten opus. Leta 2005 je prejel tudi nagrado Kresnik za roman Nokturno za Primorsko kot najboljši roman leta. Za italijanski prevod istega romana je leta 2012 prejel še prestižno literarno nagrado Mario Rigoni Stern. Prav tako je leta 2012 Rebula prejel odlikovanje velikega častnika viteškega reda za zasluge Republike Italije.

Rebulov bogati opus zajema vse od zbirk esejev, dnevnikov, romanov pa tudi drame, kratko prozo in druga publicistična dela. Slovensko usodo je uspel izraziti v zgodovini antičnega sveta, preko srednjega veka in renesance, pa vse tja do novejše povojne  zgodovine.  Grško rimski svet se v njegovih delih prepleta s krščanskim humanizmom, oboje pa povezuje s svetopisemskimi slogovnimi posebnostmi. Zato ni slučaj, da je privlačen za  marsikaterega prevajalca in je prevajan v svetovne jezike.