Kako se zgodi marsikaj

Gledali smo, kako se, ko se mu življenje preveša v zaton, človek počasi spreminja, kako zori, kako se zgodi marsikaj, kar je bilo prej nepredstavljivo in je popolnoma neznano. Videli smo, kako se odmika od vsega, kar imamo skupnega, kako postaja skrivnostno molčeč, kako njegov duh plava stran in se za nas izgublja v neznanih pokrajinah, ki jih ne moremo niti slutiti. Videli smo, kako smo nemočni, kako na neki čuden, nepoznan način postajamo nepomembni zanj, kako mu ne moremo dati ničesar več.

Videli smo, kako smo nemočni, kako postajamo nepomembni zanj, kako mu ne moremo dati ničesar več.  

Zrahljati težo odeje, ponuditi kapljico vode ali vsaj zmočiti izsušene ustnice, morda podložiti boleči hrbet, zašepetati besedo ljubezni, pobožati ljubo čelo in stisniti nemočne prste, biti tu in čutiti in moliti in v duhu oviti ljubljeno bitje z vsem, kar si – to je vse, joj, to je vse! Vsekakor pa ne moremo biti več spremljevalci, ne moremo več biti res z njim v vsem, kar doživlja, ne moremo za njim. Niti slutiti ne moremo, kako mu je … Sam ostaja – čeprav smo tu, je on sam, sam brez nas gre na pot, ki je ne poznamo. »Domov!« sem slišala večkrat, na različne načine.

»Prinesi mi čevlje, grem!«
»Ne, zdaj pa ne moreš z mano.«
»Itak ne bi razumela!«
»Pssst!«
»Glej ga!«

In eden najbolj ganljivih stavkov, po zadnjem obhajilu: »Jezus, zdaj sva pa končno skupaj!«

So odšli vsi

V tišini, v miru, vdano in vedno bolj odmaknjeno od naše resničnosti, v mehki sprijaznjenosti z vsem, z vedno plitkejšim dihom so odšli vsi, ki sem jih smela spremljati do zadnjega diha in prestopa v svet, o katerem ne vem ničesar. Kot da se je duh umaknil iz telesa in je vse telo sproščeno lahko obmirovalo na robu neznanega. Čez to nevidno mejo med tu in tam, med časom in večnostjo, med otipljivim in vidnim ter med nepoznanim in nepojmljivim, med življenjem in smrtjo nisem nikoli mogla za nikomer niti malo, niti za hip, pa če bi še tako rada. Skrivnostna zavesa, nepreklicna, nepremakljiva meja vsega, nas zadržuje na tej strani in dokončno določa, kaj lahko spoznam in doživim ob odhodu drugega, kaj pa mora ostati prikrito tistim, ki ostanemo.

Skrivnostna zavesa, nepreklicna, nepremakljiva meja vsega, nas zadržuje na tej strani in dokončno določa, kaj lahko spoznam in doživim ob odhodu drugega.

Vse to sem doživela kot veliko spoznanje, da človek res ne »umre«, ampak samo odide, da smrt res ni konec, ampak samo prehod iz enega stanja v drugo, samo odhod, tako nekako, kot je rojstvo samo prihod. Kajti življenje je večno, kot ljubezen, nikoli ne mine! In ta smrt – nekaj logičnega, nujnega, neizogibnega, dobrega, del življenja, nič strašnega.

Samo zadnji izdih in konec

Pravijo, da vsi ljudje ne umrejo tako mirno, kot so umrli moji dragi; pravijo, da se življenje včasih hudo upira, ko pride angel smrti – ne vem. Vem pa, da se konca tega zemeljskega življenja, torej smrti, res ne bojim več. Videla sem, kako je to nekaj lepega, odrešujočega, nekaj, kar se nazadnje, ko je čas za to, zgodi utrujenemu telesu: samo zadnji izdih in konec.

Konca tega zemeljskega življenja se ne bojim več. Videla sem, kako je to nekaj lepega, odrešujočega.

Smisel zorenja v starosti, sprejemanja nemoči in bolezni z neštetimi tegobami in bolečinami, predvsem pa zadnji čas pred smrtjo in smrtna ura se mi vidijo kot nekaj še ne spoznanega in morda spoznanju tudi nedosegljivega. Vendar tudi kot nekaj skrivnostno svetega, nekaj, kar neločljivo in bistveno spada k življenju na tem svetu, ga končuje in zaokrožuje v smiselno celoto z vsem od prej in tudi vsem, kar se še dogaja v odmaknjenosti, ki je, dokler ne pride za vsakogar osebno, ne moremo spoznati. Zato mi je misel, da bi človek sam posegal v čas, ki je dan vsakemu na tem svetu, strašljiva, kot bi hoteli tekmovalca ustaviti tik pred ciljem, ga onesposobiti tik pred uro, ki se bo iztekla in vse preštela, končala in osmislila. 

Vem, kako pomembna je vsaka stotinka ali tisočinka sekunde na tekmovanjih – zmago določi zadnje štetje, ne vmesni čas in ne čas pred zadnjimi vratci! Misel na človekovo željo po odločanju za tako imenovano dobro smrt, ki si jo izbereš sam, me straši – kot bi hoteli na silo ustaviti tekmovalce in jim vzeti možnost, da tek dokončajo tik pred ciljem! Rojstvo in smrt in življenje med njima je sveta stvar, ki se je človek v svojem strahu in nevednosti ne bi smel dotikati!

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (5/2025).