Z njim smo se pogovarjali o pomenu solz v duhovnem življenju in v življenju nasploh.

Zdi se, da žalost, jok, solze sežejo dlje in so dolgotrajnejše kot veselje, ki je običajno bolj trenutno. Zakaj?

Žalost, jok in solze segajo globlje kot veselje, ker so povezani s človekovo rano. Veselje je pogosto vezano na trenutni dogodek, kot so: rojstvo, uspeh, darilo, prijeten pogovor. Zato nosi značaj trenutnosti. Ko dogodek mine, veselje zbledi, čeprav lahko v srcu pusti sled hvaležnosti.

Veselje je pogosto vezano na trenutni dogodek, zato nosi značaj trenutnosti. Žalost pa ni le čustvo, temveč izraža tudi proces. 

Žalost pa ni le čustvo, temveč izraža tudi proces. Ko npr. izgubimo bližnjo osebo, se prekinejo najgloblje vezi, ki so se stakale v skupnem življenju. Ta rana ne izgine z enim dogodkom, ampak ostane bolj ali manj boleča vse življenje. Nihče in nič ne more nadomestiti te izgube. Potrebna je dolgotrajna pot žalovanja. Zato je žalost po svoji naravi daljša in težja. Psihološko gledano bolečina zareže globlje kot radost, ker nas sooči z minljivostjo, krhkostjo in omejenostjo.

Žalost in solze, kot njeno izrazno sredstvo, pa imajo tudi očiščevalno moč. Pomagajo sprostiti notranjo napetost in omogočijo, da bolečina pride na površje. Brez tega bi ostala zaklenjena v nas in bi nas dušila. Krščanska vera pove, da solze niso brez smisla: Jezus je jokal ob Lazarju, apostol Janez v Razodetju pa obljublja, da bo Bog obrisal vse solze. Dokler živimo na zemlji, so solze sestavni del našega življenja, a hkrati pot k notranji preobrazbi. Veselje je pogosto dar trenutka, žalost pa šola srca. In prav zato je lahko dolgotrajnejša.

Jok je izrazito telesno dogajanje, a solze so hkrati odraz duševnega in duhovnega dogajanja. Zaradi česa vsega človek lahko joka?

Jok je čudovit most med telesom, duševnostjo in duhom. Na najbolj osnovni ravni je odziv na telesno bolečino: dojenček joka, ko je lačen ali ga nekaj boli, odrasel človek ob nenadni poškodbi ali bolezni. A jok nikoli ni samo telesen odziv, temveč predvsem izraz notranjega doživljanja.

Solze privrejo ob izgubi, ob žalosti, ob soočenju z osamljenostjo, nemočjo ali krivico. Pogosto pa so spremljevalke tudi najlepših trenutkov – ko se rodi otrok, ko nas gane nežnost bližnjega ali ko se po dolgem času znova srečamo z ljubljeno osebo. Človek lahko joka tudi ob srečanju z lepoto, ki ga preseže: ob glasbi, umetnosti ali veličastni podobi narave. To so solze občudovanja, ki izražajo, da stojimo pred skrivnostjo, večjo od nas samih.

Posebno dragocene so solze sočutja, ko nas rane drugega zabolijo kot naše lastne.

Posebno dragocene so solze sočutja, ko nas rane drugega zabolijo kot naše lastne. In še globlje so solze duhovnega življenja. Cerkev govori o »daru solza«: solzah kesanja, hvaležnosti, ganjenosti in molitve. Sv. Avguštin pravi, da solze operejo srce, kakor voda očisti telo.

Včasih pa jok ni povezan s posebnim dogodkom – nakopičen stres, utrujenost ali notranji nemir se izlijejo v solzah kot v varnem ventilu. 

Jok zato ni znak šibkosti, temveč globoke človeškosti. Je govorica, ki presega besede in razkriva, da smo celostna bitja – telesna, čustvena in duhovna. Solze so dar, ki nas povezujejo z našim resničnim bistvom ter ustvarjajo mostove sočutja in bližine do drugih.

Ali nas solze notranje prečiščujejo?

Da, solze imajo očiščevalno moč na več ravneh. Psihološko gledano delujejo kot ventil: sproščajo napetosti, ki bi sicer ostale nakopičene. Zato se po joku pogosto počutimo lažje – kot da bi odložili del bremena.

Čustveno gledano solze pomagajo predelati izgubo in bolečino. Jok omogoča, da bolečina pride na površje, da se ji ne izognemo, temveč jo priznamo in izrazimo. To je bistveno v procesu žalovanja. Solze ne izbrišejo bolečine, a jo preobrazijo, da postane znosna.

Duhovno gledano pa imajo solze še globlji pomen. Kot smo videli, so očetje govorili, da so »dar Duha«. Zato lahko rečemo, da prave solze niso znamenje slabosti, temveč poti k preobrazbi.

Prave solze niso znamenje slabosti, temveč poti k preobrazbi.

Tudi Jezus kot človek je jokal, obenem pa je blagroval žalostne. Ali je prava, iskrena žalost lahko blagoslov za svet in človeka?

Da, prava, iskrena žalost je lahko blagoslov – za posameznika in za ves svet. Jezus je sam jokal: ob Lazarju, kjer je pokazal sočutje, in nad Jeruzalemom, kjer je izrazil bolečino zaradi trdote src. S tem je posvetil naše solze in pokazal, da imajo moč ljubezni. V blagrih pravi: »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo« (Mt 5,4). To ne pomeni, da je vsaka žalost dobra, ampak tista, ki izvira iz ljubezni: žalost ob lastnem grehu, ki vodi k spreobrnjenju; žalost ob trpljenju ljudi, ki rodi sočutje in dejanje ljubezni; žalost nad svetom, ki kliče k molitvi in zavzetosti za dobro. Takšna žalost je blagoslov, ker človeka ne zapre vase, ampak ga odpre Bogu in drugim.

Ko žalujoči joka, izraža svojo ljubezen. V tem se pokaže, da solze niso le izraz bolečine izgube ljubljene osebe, ampak tudi dokaz ljubezni do nje. Žalost ga mehča, očiščuje, naredi bolj čutečega, spoštljivega, človeškega in božjega hkrati. Postane sposoben videti trpljenje drugih in se odzvati s sočutjem. Zato ima prava žalost tudi socialni in družbeni pomen. Kjer so ljudje sposobni jokati nad krivico, tam ni brezbrižnosti. Solze rojevajo spremembe.

Kristjani vemo, da žalost nima zadnje besede. Bog jo preobraža v tolažbo in upanje.

Kristjani vemo, da žalost nima zadnje besede. Bog jo preobraža v tolažbo in upanje. Zato iskrena žalost ni prekletstvo, ampak vir blagoslova. Za človeka, ker se po njej očiščuje in preobraža, da postaja bolj podoben Kristusu in ga more napraviti vidnega v tem svetu. Za svet, ki je po tistih, ki jo sprejmejo, postaja bolj človeški in božji.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (5/2025).