Od otroštva do današnjih svetih maš, ko postajajo del mojega vsakdanjega rituala, se nizajo druga za drugo … Spomnim se, kako sem se v osnovni šoli trudila, da bi bila pri svetih mašah v maju, ko so se brale šmarnice; spomnim se svetih maš mladosti, ko smo peli nepozabne pesmi Jožeta Tovšaka; pa svete maše na prvih duhovnih vajah, ko sem zaslutila, da me kliče On, ki pri evharistični daritvi prihaja v moje srce … Potem sveta maša ob večnih redovnih zaobljubah, sveta maša ob mamini in očetovi smrti, ob poroki mojih dragih, ob velikih cerkvenih slovesnostih na Trgu sv. Petra … Nič pomembnega se ni zgodilo brez svete maše!

Nič pomembnega se ni zgodilo brez svete maše!

Rada sem sodelovala pri dolgih liturgijah v pravoslavnih cerkvah, ko so mi skoraj odpovedale noge, a me je opogumil mladi menih, ki je dejal, da je liturgija slutnja nebeške blaženosti. In kot takrat me je še danes kar malo sram, da so številne maše bile del dnevnih opravil, a sem pozabila, kaj je bilo v evangeliju … Vem pa zagotovo, da ne bi bila to, kar sem, božja dekla, če ne bi skoraj vsak dan svojega življenja bila pri sveti maši.

Kaj je to v obredu svete evharistije, svete maše, kar nas privablja, mami, nam daje upanje in moč? Sveta maša se vedno začne enako – s križem, teče enako, duhovnik govori iste besede, le odlomki iz Svetega pisma so različni, in se konča enako – z blagoslovom. Verniki sodelujemo bolj ali manj enako – odgovarjamo, molimo določene obrazce, sedimo, vstajamo, ponekod še poklekajo, gremo k svetemu obhajilu in to je to.

Pa vendar, dogaja se veliko več, kot se vidi. Pri sveti maši se odškrnejo nebeška vrata in za hip se nebo skloni čisto do zemlje. Naj smo veseli ali žalosti, razočarani ali s torbo velikih prošenj ali radostnih zahval – tu se največja skrivnost dogaja na ravni duše in srca. Tu se Božji Sin, ki je za nas iz ljubezni umrl in vstal od mrtvih, sreča z menoj, s teboj, na čisto osebni ravni. Ko zaužijemo sveto obhajilo in se bela hostija raztopi v našem telesu, se nas dotakne sam Gospod vesolja, nas objame naš Prijatelj Jezus in mi, umrljivi in minljivi ljudje, dobimo zagotovilo večnosti: Kdor jé ta kruh in pije iz tega keliha, bo živel vekomaj!

Pri sveti maši se odškrnejo nebeška vrata in za hip se nebo skloni čisto do zemlje.

Zato je sveta maša steber mojega življenja. Četudi sem včasih raztresena, zaskrbljena in nemirna, pa je Gospod vedno isti – Bog, ki mi prihaja naproti z ljubeznijo in odrešitvijo. Za tisoče in tisoče svetih maš mojega življenja – Bogu hvala!

Članek je bil objavljen v reviji Božje okolje (5/2025).