Njegovo življenje zaznamujeta dve ljubezni: do potovanj in športa. V obojem je rad aktivno udeležen, o obojem veliko premišljuje in opaženo zapisuje. Pronicljivo, tehtno in pogosto duhovito. Zelo ljube so mu tudi živali; z režiserjem Matejem Vraničem je sodeloval pri pisanju več scenarijev, tudi za med gledalci posebej toplo sprejeti dokumentarni film Divja Slovenija. Napisal je vodník po skritih kotičkih Slovenije Daleč od ponorelega sveta. Tudi o iskanju miru, vlogi novinarja danes in težki življenjski izgubi smo se pogovarjali z njim za Božje okolje.

Po izobrazbi ste ekonomist, poklicno pa se že vse življenje ukvarjate z besedami. Kako se je zgodil preobrat od številk k besedam?

No, kar dolgo sem delal pri Slovenskem popotniškem društvu Erazem, ki se ga nekateri srednje generacije najbrž še spomnijo, in se hkrati ukvarjal s pisano besedo. Začel sem že sredi 90-ih let s potopisi, pisal športne vesti za časopise, potrkal sem na vrata medijskih hiš, pozneje so me k sodelovanju povabile nekatere revije in založbe. Tako je sčasoma prišlo do zamenjave glavnega področja mojega delovanja. Zadnjih približno 15 let pa so črke in besede res moj glavni poklic.

Kot ekonomist nisem nikoli delal, vsaj ne v običajnem pomenu besede, nisem pa nikoli obžaloval, da nisem študiral česa drugega.

Kot ekonomist nisem nikoli delal, vsaj ne v običajnem pomenu besede, nisem pa nikoli obžaloval, da nisem študiral česa drugega. Zanima me veliko stvari, a nobena tako zelo, da bi ji bil pripravljen posvetiti leta študija, ki vključuje kup stvari, ki me niti malo ne zanimajo. Novinarstvo, še posebej v svobodni obliki, ko se zaradi preživetja hočeš nočeš lotevaš veliko različnih tem, tudi takih, ki ti niso domače, mi je bilo tako po svoje še najbolj pisano na kožo. Sicer pa tudi ekonomija ni tako zelo nezanimiva, kot si predstavlja večina. Malce poznavanja ekonomije je koristno za razumevanje delovanja sveta.

Kako pa se je z leti spreminjalo vaše razumevanje vloge novinarja v družbi?

Morda bi bilo bolj pravo vprašanje, kako se je spreminjala vloga novinarja v družbi. Če si še pred 15, 20 leti rekel, da si novinar, je bilo to nekaj, na kar si bil lahko kar malo ponosen, in ljudje so to imeli za časten poklic. Danes je zelo drugače. Medtem je prišlo do vzpona družbenih medijev, ki objavljajo »novice«, ne da bi jim kdo namenil raziskovalno, uredniško in lektorsko pozornost, do tako imenovanih alternativnih dejstev … Naklade klasičnih tiskanih medijev že dolgo padajo, dohodki iz oglaševanja, ki je prinašalo denar, so se s selitvijo oglaševanja v digitalno okolje zelo zmanjšali, novinarji, kolikor jih je sploh še redno zaposlenih, morajo proizvajati velike količine besedil in drugih vsebin, ne da bi imeli dovolj časa za poglobljen razmislek in preverjanje dejstev … Za resno, odgovorno novinarstvo, ki je eden od ključnih temeljev demokratične družbe, ki preprečuje krivice, nepravilnosti in tudi vzpon vsakovrstnih avtoritarcev, so to zelo težki časi.

Za resno, odgovorno novinarstvo, ki je eden od ključnih temeljev demokratične družbe, so to zelo težki časi.

Evropa se nujnosti resnega novinarstva v določeni meri zaveda, vsaj trdi tako, a za njegovo zaščito ne namenja kaj veliko denarja – tudi novinarji, ki jih žene želja dobro opravljati svoj poklic, imajo otroke, tudi novinarji hodijo v trgovino, odplačujejo kredite, zavijejo na bencinsko črpalko, ko je rezervoar prazen … Na etični pogon gre lahko do določene mere, v neskončnost pa ne. Nisem prav optimističen glede prihodnosti novinarstva, ki pa ga, da ne bo pomote, ne idealiziram in ga ne odvezujem od tega, da mu ima javnost pravico zastavljati tudi neprijetna vprašanja.

Na katero svojo knjigo ste najbolj ponosni?

To je gotovo Dedič, roman, ki je izšel leta 2021 in je bil v ožjem izboru za Delovo nagrado kresnik. Posvečen je človeku, ki ga zelo spoštujem – ob težkem zgodnjem otroštvu v nemškem taborišču, poznejšem trdem življenju in izgubi vseh družinskih članov, ki so mu pomenili vse, mu je vselej nekako uspelo iti naprej, ohraniti pokončnost, vero v ljudi in v življenje.

Najbolj sem ponosen na roman Dedič, ki je izšel leta 2021 in je bil v ožjem izboru za Delovo nagrado kresnik.

Katera knjiga, oseba ali dogodek je v zadnjem času naredila na vas največji vtis?

Manca Košir, ki sem jo imel priložnost pobliže spoznati šele v zadnjem obdobju njenega življenja. Bila je v resnici takšna, kot je bila navzven. Tudi njen smeh ni bil poza. Smejala pa se je do konca, glasno, iskreno, od srca, pa čeprav je vedela, da odhaja.

Po hudi bolezni in smrti partnerke zadnja leta sami skrbite za dva otroka. Kaj vas je v najtežjih trenutkih »obdržalo nad vodo«?

Veliko stvari. Skrb za najina otroka. Misel na to, da je bilo 21 let, kolikor nama jih je bilo dano preživeti skupaj, darilo z neba. Zavest, da tega časa, hvala Bogu, nisva prav veliko razmetavala za nepotrebne prepire in nesoglasja. Misel na človeka, ki sem mu posvetil roman Dedič. Še najbolj pa morda ljudje, ki so me »držali za roko«, ko smo se začeli soočati z nepreklicnostjo njenega odhoda. Nekateri so iz mojega življenja sicer izginili, a so se pojavili drugi, na katere ne bi nikoli pomislil. Niso mi mogli pomagati, ampak že to, da nisem bil sam, da sem čutil njihovo željo, da bi kako pomagali, če bi se le dalo, mi je veliko pomenilo. Predvsem so bile to ženske, vedno jim bom hvaležen, ker so zmogle sedeti z razvalino, kakršna sem bil.

Morali bi dobro razmisliti, čemu in predvsem komu nameniti čas.

Je iz tako težkega soočenja z minljivostjo mogoče potegniti kakšno svetlo sporočilo?

Prav gotovo to, da nam je čas odmerjen. Morda veliko bolj, kot si mislimo. Zato bi morali dobro razmisliti, zaradi česa se je smiselno gristi in biti v skrbeh, se prepirati, sovražiti, gojiti maščevalne in škodoželjne misli. Razmisliti, čemu in predvsem komu ta čas nameniti. Na koncu je edino, kar zares šteje, ljudje in naš odnos z njimi. Države, ki si jih obiskal, kilometri, ki si jih pretekel ali prekolesaril, stene, ki si jih preplezal, nagrade in potrditve, ki si jih dobil – vse to so lepe, ampak ne glavne stvari. Da o materialnem bogastvu niti ne izgubljam besed.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (5/2025).