Prvič sem zanje slišal, še ko sem bil mlad fant. Za cenoteje namreč. Ti so mi burili domišljijo in v meni vzbujali željo, da bi bil raziskovalec. Prav posebej zato, ker naj bi Maji v tovrstne vodnjake metali svoje zlate zaklade. Malce manj me je zanimalo dejstvo, da so poznali človeška žrtvovanja in so vanje metali tudi ljudi. Še žive po možnosti.

Cenoteji so mi burili domišljijo in v meni vzbujali željo, da bi bil raziskovalec.

Miniti je moralo kar nekaj desetletij, da sem le sedel na čezoceanskem poletu za Cancun na skrajnem severu polotoka Jukatan. Prav na robu majevske dežele, ki je nekdaj obsegala kakega pol milijona kvadratnih kilometrov. Prav vse je bilo tako, kot sem si predstavljal. Že na izhodnih vratih letališča sta vame butnili tropska vlaga in vročina. Domačini so bili prav takšni Indijanci, kot sem si jih zamišljal, le po evropejsko so bili oblečeni. Jukatan pa je bil neskončna ravnina, porasla z deževnim gozdom.

Cenoteji, vir življenja

Pod bujnim gozdom se skrivajo apnenčasta tla. Kamnina ni vododržna in vse padavine tako rekoč v trenutku stečejo v podzemlje. Nobenih površinskih rek ni tu, in ko odstraniš rastlinje na površini, ni praktično nobene rodovitne zemlje, ampak le kamnita pušča. V takšnih razmerah so Maji pred približno dvema tisočletjema storili nemogoče. V izrazito neugodnih razmerah za življenje so oblikovali civilizacijo, ki je ob svojem vrhu štela kakih deset milijonov pripadnikov. Približno tolikšno število prebivalcev šteje zdaj, seveda z vsemi prednostmi moderne tehnologije. Med ključi preživetja so bili pametno koriščenje padavin, obdelovanje zemlje, uporaba gnojil in izraba vodnih virov kraškega vodonosnika.

Podtalnica se je nabirala v kraških jamah, ki je bila na severu polotoka le osemnajst metrov globoko pod površjem. Zadosti blizu, da jo je bilo mogoče uporabiti brez posebnega truda. Ko so padavine izostale oziroma bile nezadostne, so bili cenoteji dovolj, da je civilizacija preživela. Po vsem polotoku jih je razpršenih na tisoče. Številni od njih niso posebej ugledni in so še najbolj podobni kotanjam, napolnjenimi z vodo, v katerih so križem kražem nametana padla drevesa. Najzanimivejši pa so tisti, ki so pravzaprav velike kraške dvorane z jezerom na dnu in po možnosti z delno udrtim stropom, ki omogoča, da vanjo pade snop svetlobe.

Nekateri cenoteji so prava podzemska jezera. FOTO: Janez Mihovec

Kopati se v takšnem cenoteju je pravi užitek – prav to sem čakal več desetletij. Spustiš se po predoru do podzemeljskega jezera v kraški jami, polni kapnikov, nato pa te domačini, ki večinoma ne znajo plavati, prisilijo, da si oblečeš rešilni jopič. Zlezeš v vodo in zaplavaš v poltemi jame, v katero pade pramen svetlobe. Nekje med nogami ti plavajo ribe, ki so relikt časov, ko so reke tekle še po površini. Ko so začele izgubljati tla pod nogami in stekle v podzemlje, so jim morale slediti še ribe, če so želele preživeti. Prava pravljična izkušnja.

Zaton civilizacije

Cenote, v katerem sem se kopal, je le nekaj deset minut vožnje oddaljen od nekdanje majevske metropole. Chichen Itza je bilo eno izmed največjih majevskih mest in je imelo v času razcveta kakih 70.000 prebivalcev. Že ime mesta cika na cenote. Pomeni namreč ‘pri ustju vodnjaka rodu Itza’. Maji so bili in so predkolumbovsko ljudstvo, ki živi na področju južne Mehike, Belizeja, Gvatemale, Hondurasa, San Salvadorja in severne Nikaragve. Njihov vzpon se je začel pred dobrimi štirimi tisočletji, največji razcvet pa so doživeli v prvem tisočletju našega štetja. Nikdar niso imeli enotne države, ampak se je podobno kot v helenističnem svetu oblikovala množica mestnih držav, ki so medsebojno tekmovale za moč in vpliv. Razvili so svojo pisavo ter osupljivo znanje medicine, gradbeništva in predvsem astronomije. Pa čeprav so bili za Evropejce vedno »neuki divjaki«.

Maji so razvili svojo pisavo ter osupljivo znanje medicine, gradbeništva in predvsem astronomije.

Potem pa se je v 9. stoletju zgodilo nekaj nenavadnega. Majevska mesta v osrčju njihovega območja so se zlomila in prebivalstvo teh mest je bodisi pomrlo bodisi se preselilo na obrobna območja. Še vedno ni povsem jasno, kaj je bilo razlog za zlom. Omenjajo se prenaseljenost, neprestane vojne med mestnimi državami, dolga sušna obdobja in kot najbolj verjeten razlog ekološka katastrofa. Ljudje so posekali preveč dreves, preveč izkoristili naravne vire, posledica je bila sprememba podnebja in kar naenkrat niso več zmogli pridelati dovolj hrane. Ker niso poznali ne tovornih živali ne kolesa, pa je tudi niso mogli pripeljati od drugod.

Kakor koli že, civilizacija se je ohranila do prihoda španskih konkvistadorjev. Ti so v svojem neizprosnem pohlepu po zlatu in oblasti rušili vse pred sabo. Pri Majih so imeli nekoliko težje delo kot pri azteški in inkovski državi. Večino področja so osvojili do sredine 16. stoletja, a so razdrobljene majevske države nudile srdit odpor. Tudi s pomočjo Gonzala Guerrera, Španca, ki je prestopil na njihovo stran. Zadnja majevska država je padla šele leta 1697. Svoje so dodale še s konkvistadorji prinesene bolezni in nekdanjo civilizacijo je pogoltnil deževni gozd. Ohranil se je le majhen del prvotnega prebivalstva.

Današnji prebivalci so večinoma potomci Majev. FOTO: Janez Mihovec

Konec 19. stoletja je izgubljena civilizacija z izkopavanji arheologov spet počasi začela prihajati na plan in vzbudila zanimanje svetovne javnosti. To ni stvar preteklosti. Še vedno arheologi redno odkrivajo majevska naselja, skrita v tej negostoljubni pokrajini.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje (6/2026). Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.