Dovška Baba je zanimiva tudi zato, ker njen vrh ni nujno konec ture. Če imamo še dovolj časa in energije, lahko pohod nadaljujemo proti Hruškemu vrhu in naprej po grebenu. Tako lahko iz vzpona na en vrh naredimo precej daljšo karavanško turo.

Dovška Baba je s svojo zaobljeno, travnato južno stranjo pravzaprav precej prijaznejša, kot bi lahko sklepali iz njenega imena.

Dovška Baba leži v Karavankah, tik ob slovensko-avstrijski meji, nad vasjo Dovje pri Mojstrani. Avstrijci ji pravijo Frauenkogel, kar pomeni 'Ženska gora' oziroma 'Ženski vrh', slovensko ime pa je seveda povezano z Dovjem. Drugi del imena, Baba, pa ni posebnost tega vrha, saj se pojavlja tudi v imenih številnih drugih slovenskih vrhov. Takšna imena so v ljudskem poimenovanju gora pogosto povezana z obliko gore oziroma njenim videzom. Dovška Baba je s svojo zaobljeno, travnato južno stranjo pravzaprav precej prijaznejša, kot bi lahko sklepali iz njenega imena. Kar je tudi njena posebnost – z ene strani je mehka, zelena in dostopna, z druge, avstrijske strani, pa precej strmejša in skalnata. Na vrhu zato dobimo občutek, kot da hkrati stojimo na dveh popolnoma različnih gorah.

Z Dovjega

Na Dovško Babo smo se povzpeli v času, ko so bila njena pobočja že zelena in je bila gora videti precej prijaznejša, kot bi pričakovali od vrha, ki presega 1800 metrov. Pravzaprav je to ena od stvari, ki mi je pri njej najbolj všeč – do pravega gorskega občutka prideš brez zahtevnega plezanja ali zavarovanih odsekov.

Do vrha lahko pridemo z Dovjega, pri čemer pot večinoma ni tehnično zahtevna, vendar zaradi precejšnje višinske razlike zahteva nekaj kondicije. Ko pridemo nad gozdno mejo, postane precej bolj razgledna. Pred nami se odprejo Karavanke, za nami pa pogled proti Zgornjesavski dolini in Julijskim Alpam z mogočno podobo Triglava. Prav prehod iz gozda na odprta pobočja je trenutek, ko se vzpon spremeni. Še malo prej hodimo po gozdu in gledamo predvsem pot pred seboj, potem pa se svet naenkrat odpre in začnemo se ozirati na vse strani. Pri nas je to običajno tudi trenutek, ko se ustavimo za prvi daljši postanek. Ne zato, ker bi bil potreben, ampak bi bilo škoda hoditi naprej, ne da bi pogledali okoli sebe.

Avstrijska stran Dovške Babe je kamnita in prepadna, slovenska pa travnata. FOTO: Mateja Mazgan Senegačnik

Na Dovjem, ki je najobičajnejše izhodišče za vzpon, lahko pustimo avto v vasi in se odpravimo proti vzhodu, čez potok Mlinca, od koder sledimo oznakam za Dovško Babo. Pot se najprej precej enakomerno vzpenja skozi gozd, korak za korakom pridobivamo višino, drevesa okoli nas pa se počasi redčijo. Ko se začnejo med njimi pojavljati prvi pogledi v dolino, je blizu trenutek, ko se bo pokrajina popolnoma spremenila. Pot nas pripelje na višje ležeče travnike.

Ena od pomembnejših točk na njej je planina Dovška Rožca, ki leži na približno 1.650 metrih, kjer stoji pastirska koča. To je mesto, kjer se je lepo za nekaj minut ustaviti. Za nami je precejšen del vzpona, pred nami pa je le še kratka, približno pol ure dolga pot po odprtem gorskem svetu, med katero se spreminja panorama. Dovška Baba ima namreč izjemno lego. Leži skoraj neposredno nasproti doline Vrata, zato se proti jugu odpre pogled proti mogočni Triglavski severni steni. V panorami se zvrstijo Triglav, Škrlatica, Martuljška skupina, Ponce in drugi vrhovi Julijskih Alp. Pogled se spušča tudi proti Mojstrani in Zgornjesavski dolini, na drugi strani pa se čez mejni greben odpirajo pogledi proti avstrijski Koroški. Če je vreme jasno, je to pravzaprav eden od glavnih razlogov, zakaj se splača vztrajati do vrha.

Ena od pomembnejših točk na njej je planina Dovška Rožca, ki leži na približno 1.650 metrih, kjer stoji pastirska koča.

Čeprav vzpon na Dovško Babo tehnično ni zahteven, pa ne gre za čisto kratek sprehod. Z Dovjega je približno 1100 metrov vzpona, zato je treba računati na nekaj ur hoje. Do vrha lahko pridemo v približno treh urah, odvisno od izhodišča, tempa in postankov.

Pomladne narcise 

Če bi morala izbrati en letni čas, ko ima Dovška Baba prav posebno podobo, bi bila to pomlad. Ko se sneg umika in travnata pobočja oživijo, se pojavijo narcise oziroma goliške ključavnice, kot jim tudi pravijo. Najbolj znana destinacija za narcise je seveda Golica, vendar cvetijo tudi na območju Dovške Babe, Dovške Rožce in Hruškega vrha. Na določenih mestih so tedaj pobočja videti kot velika cvetoča preproga. Čas cvetenja je odvisen od vremena in nadmorske višine, običajno maja in v začetku junija.

Na vrhu pogosto srečamo koze in druge domače živali na paši. FOTO: Mateja Mazgan Senegačnik

Poleti je Dovška Baba najbolj obiskana. Takrat so na paši krave, ovce, tudi koze, kar jo še popestri. V tem času se nanjo podajajo tudi družine z majhnimi otroki. Le višinska razlika, ki jo je treba premagati, zahteva svoj čas, zato se na pot podajmo zgodaj zjutraj. Zakaj je to dobro, se zavemo v nasprotnem primeru – če se odpravimo pozno, pridemo na odprta pobočja, ko je sonce že visoko, kar oteži vzpon. Jutranja hoja je prijetnejša, pa tudi razgledi so tedaj običajno lepši.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje (6/2026). Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.