Nato se je zaposlil na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine, zatem pa na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU. Nekaj let je deloval kot zasebni raziskovalec, med letoma 1999 in 2019 pa je bil profesor na Oddelku za geografijo na Filozofski fakulteti. Kot avtor in urednik je sodeloval pri izdaji več atlasov, bil pa je tudi recenzent učbenikov in član uredniškega odbora revije National Geographic Slovenija. Napisal je več knjig in člankov o Sloveniji, z ženo Marjeto, tudi geografinjo, pa sta izdala knjige Slovenija, Slovenija (Portret države), Države sveta in Svet v presežnikih. 

Kot avtor in urednik je sodeloval pri izdaji več atlasov, bil je član uredniškega odbora revije National Geographic Slovenija in napisal več knjig ter člankov o Sloveniji.

Leta 1988 je s štipendijo Japonske agencije za mednarodno sodelovanje opravil polletno specializacijo na Geografskem inštitutu v Tsukubi na Japonskem na temo geomorfologije in naravnih nesreč. Tem je posvetil večino znanstvenih člankov, pri tem pa poudarjal povezavo med človeškimi posegi in naravnim dogajanjem, ki oblikujejo svet. Kot učitelj na geografskem oddelku ljubljanske Filozofske fakultete je t. i. sobotno leto izkoristil za polletno potovanje okrog sveta. Dobljene izkušnje ter množica fotografij so mu zelo pomagale pri pripravi predavanj.

Kako široka veda je geografija?

Geografija je zelo široka veda, ki obravnava naravo in družbo ter njune medsebojne odnose. A tudi geografi so zdaj prisiljeni, da se čedalje bolj specializirajo. Takih širših, kakršen se zdim sam sebi, nas je vse manj, ker ni mogoče slediti razvoju vseh strok. Zato so tudi v geografiji specialisti, ki se usmerijo v neko področje, se mednarodno povezujejo in so uspešni. Moj študij je še zajemal takšno geografijo, kakršno smo si včasih predstavljali: poznavanje sveta, procesov in vsega v medsebojnem prepletanju.

Je v digitalni dobi še vedno smiselno tiskati zemljevide?

Ljudje ogromno izgubljamo s tem, ko se osredotočamo samo na majhen ekran navigacijske naprave in skoraj ne uporabljamo več običajnih zemljevidov. Navigator je res kar dober, čeprav ne vedno, te pripelje, kamor želiš, ampak na poti vidiš samo avtocesto in odcep, ne vidiš pa pokrajine. Vmes za sodobnega človeka nič ne obstaja. To ni dobro. Kako bodo ljudje brez poznavanja domovine urejali stvari v okviru naše države? Škoda je, da se atlasi v šolah vse manj uporabljajo, nekateri bi jih kar izločili iz učnega gradiva. Brez njih mladina ne more dobiti pravega pogleda na Zemljo.

Zeleno, ki te hočem, zeleno … Cerkev svetega Lovrenca v okolici Sevnice. FOTO: Osebni arhiv dr. Karla Natka

Lahko enciklopedije zamenja Wikipedija? 

Wikipedija ima sicer omejitve, a je zelo dober poskus, da dá ljudem na razpolago širše znanje. Zasnovana je tako, da lahko najprej prebereš nekaj splošnega, potem pa te prek ključnih besed vodi čedalje bolj v globino do najmanjše podrobnosti, za katero se je nekdo spomnil, da bi bilo dobro, da je v Wikipediji. Tukaj ni strokovne presoje, ampak je stvar vsakega posameznika. Če potrebuješ preprosto informacijo, koliko prebivalcev ima Slovenija, lahko pogledaš na Wikipedijo ali na deset uradnih strani. Kaj pa ti pomeni dva milijona ljudi, če ne veš, da obstajajo mesta, ki imajo po 20, 30 milijonov ljudi. Ob tej primerjavi bi se lahko zamislili. Kako lahko toliko ljudi živi na kupu v enem samem mestu, če je že nas včasih, čeprav smo raztreseni po vsej državi, preveč.

Pripravili ste metodo, kako narediti geomorfološko karto. S kakšnimi težavami ste se pri tem spopadli?

Delali smo geomorfološko karto (karto reliefnih oblik) Jugoslavije v manjšem merilu, ki po zasnovi ni bila primerna za naše reliefne razmere. Poleg tega so se takrat že začeli uporabljati t. i. geografski informacijski sistemi, ki omogočajo, da na vsak list naložiš eno plast podatkov, nato pa lahko nalagaš plasti poljubno eno na drugo in dobiš neko novo informacijo, nove povezave. To je bistveno lažje in ceneje kot tisk.

Geomorfološko karto Jugoslavije smo delali po republikah in avtonomnih pokrajinah. Težava pa je bila, ker smo imeli drugačne metode. Recimo Srbija in Makedonija sta delali po ruski šoli. Mi smo bili bolj zahodni. Ko pa smo to naredili, je prišla huda gospodarska kriza konec 80. let in ni bilo denarja za tisk. Kolegi iz Srbije so konec leta 1990 nekako pridobili sredstva in karte natisnili. 

To je zanimiv spomenik nekega časa, takšnih zemljevidov nihče več ne dela.

Kmalu zatem se je začela vojna in so bile vse povezave prekinjene. Po koncu vojne v Sloveniji so moji srbski kolegi prek Budimpešte po diplomatski pošti v Slovenijo poslali šest izvodov geomorfološke karte. To je zanimiv spomenik nekega časa, takšnih zemljevidov nihče več ne dela. Zdaj se zbiranje podatkov na terenu dopolni z raznoraznimi letalskimi in satelitskimi posnetki in shrani v geografskih informacijskih sistemih, ki so alfa in omega aplikativne geografije. Moji kolegi na univerzi usmerjajo študente v to, zato diplomanti dobro obvladajo te GIS-e, kot mi rečemo, in so na trgu zelo iskani.

Grenlandija je zaradi Mercatorjeve projekcije na zemljevidih tako velika kot Afrika. Iz Afrike prihajajo pobude za uporabo ekvivalentnih projekcij, ki ohranjajo razmerja med površinami celin. Kako gledate na to?

Krogle ni mogoče spraviti na raven papir brez napak, zato imamo različne projekcije. Nekatere imajo točne kote, druge točne oblike, tretje točne površine itn. Mercatorjeva projekcija s konca 16. stoletja je bila namenjena pomorščakom, da so na ladji nastavili smer na kompasu in pluli, ne da bi jo stalno spreminjali. Zato je bilo treba zemljevid popačiti. Gerardus Mercator ga je popačil tako, da so vzporedniki od ekvatorja proti severnemu in južnemu tečaju čedalje bolj razmaknjeni, kar je povzročilo, da je Afrika, ki je 14-krat večja od Grenlandije, na zemljevidu enako velika. Ta zemljevid se še vedno veliko uporablja, npr. v pomorstvu, letalstvu, na Google Zemljevidih, OpenStreetMap in še kje. A tukaj je še geopolitičen vidik. Velike bogate države so bile na severu, svetovna revščina spodaj pa je bila zanje zanemarljiva. Verjetno to za današnji čas ni več primerno. Že večkrat so poskušali za zemljevid sveta uporabiti drugačno projekcijo. Tokrat so poskus dobro speljali prek OZN in verjetno bomo kmalu uporabljali nov zemljevid.

Guanajuato – nekoč pomembno rudarsko mesto v Mehiki. FOTO: Osebni arhiv dr. Karla Natka

Dvomim pa, da ga bodo Kitajci, ki imajo drugačne zemljevide. Mi smo navajeni, da je Evropa na sredini. Levo na zahodu sta Atlantski ocean in Amerika, na vzhodu Azija, proti jugu pa Afrika. Kitajski svet je popolnoma drugačen. Tam je v središču Kitajska, Evropa pa majhen privesek na zahodnem koncu ogromne celine.

Zemljevidi niso zgolj papir, saj se prenašajo v naš spomin. Ko sem se prvič odpravljal v Južnoafriško republiko in sem gledal razdalje na Mercatorjevem zemljevidu, se mi ni zdela daleč v primerjavi z Japonsko. Potem pa smo se vozili skoraj 12 ur, torej podobno kot na Japonsko. Jezen sem bil sam nase, da sem tako podlegel Mercatorjevemu vplivu.

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje (6/2026). Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.