Ura je bila okrog šestih popoldne, zato smo morali takoj preveriti, kakšna je plaža in kakšno je morje. Le pol ure pozneje smo se že kopali v čudovito čisti vodi z dolgo peščeno plažo. Po tej osvežitvi smo se odpravili raziskovat kraj, ki nas bo gostil naslednjih nekaj dni. Ugotovili smo, da ob plaži teče dolga, lepo urejena promenada, na njej pa kar mrgoli lokalov, trgovin, restavracij – nekateri so imeli glasbo v živo, drugi so bili popolnoma umirjeni. Že kmalu smo lahko tudi ugotovili, da je Majorka med Nemci in Angleži zelo priljubljena, tudi teh je kar mrgolelo. Veliko napisov je bilo v nemščini, ki so jo mnogi natakarji tekoče govorili. Poiskali smo lokal, v katerem smo si privoščili sladoled in slavno sangrio. Dneva ne bi mogli bolje končati.

Plaža in sprehod

Naslednje jutro smo se zbudili spočiti v krasen sončen dan, spakirali stvari in se, tako kot takoj po prihodu, odpravili na plažo. Spotoma smo kupili še sončnik, ki nas je ščitil pred vročim soncem, in ga kasneje, ko je bilo našega dopusta konec, podarili, saj je bil precej prevelik, da bi ga lahko vzeli s seboj na letalo. Plaža je bila naslednji dan še lepša. Nobene gneče, svetla mivka in kristalno čista voda. Idealna je bila tudi za najinega tri leta starega sina, saj je morje ob obali precej plitvo, pod bosimi nogami pa se nam je ugrezala mehka mivka. Voda je bila osvežujoča, skoraj malce hladna, zato nismo prav dolgo vztrajali v njej. Ko nas je ogrelo toplo sonce, pa je bil občutek skoraj božanski. K temu je prispeval tudi lokal na dosegu roke, kamor si lahko zavil, ko si si zaželel nekaj osvežilnega. V bližini je bila trgovina z vsaj tisoč in enim pripomočkom za na plažo, če bi slučajno kaj pozabili doma ali če bi našega malčka obšla neutolažljiva žalost, če bi mu morje odplaknilo katero od igrač.

Svetilnik v mestu Can Picafort, pred njim pa kamniti kipci. FOTO: Pia Kocjančič

Za dolg sprehod po promenadi Can Picaforta pa takšnih pripomočkov ni potreboval. Že po kakšnih desetih minutah smo prišli do prvih kipcev, kakršni so sicer razpostavljeni na različnih krajih po mestu. Zagledali smo jih z obale – ti trije so namreč stali v morju. Šlo je za bronaste kipe žensk umetnika Joana Bennassarja, ki predstavljajo, kot smo izvedeli, željo, ritual, zaklad in ranljivost, njihov namen pa je prikaz povezanosti med človekom, morjem in naravo. Med iskanjem smo naleteli tudi na svetilnik in otroško igrišče z lesenimi igrali. To je bilo našemu malčku v veliko veselje, pozornost njegovih staršev pa so pritegnili zlasti številni umetniški grafiti, ki krasijo ulice mesta.

Do svetilnika in na plažo

Raziskovanje severozahodne strani otoka nas je odpeljalo do kraja Cap de Formentor, kjer stoji najsevernejši svetilnik otoka. Do njega pelje vijugasta cesta s čudovitimi razgledi. A že kmalu se nam je nanjo postavila ovira – pred vstopom v pokrajino Formentor smo naleteli na spuščeno zapornico. Avtomobilov niso več spuščali naprej. Gospa na zapornici je povedala, da gremo naprej lahko le s taksijem ali avtobusom. Odločili smo se, da počakamo, in pot nadaljevali z avtobusom.

Do konca pečine, kjer stoji najsevernejši svetilnik otoka, je bila pot ozka, a je ponujala osupljive poglede na okolico.

Do konca pečine, kjer stoji svetilnik, je bila pot ozka, a je ponujala osupljive poglede na okolico. Po ogledu svetilnika in vrnitvi na izhodišče smo se odpravili do nekaj minut oddaljene plaže. Bila je ena od najlepših, kar sem jih kdaj videla. Večinoma so jo preraščali iglavci, morje je bilo sinje modro in kristalno čisto, nikjer ni bilo nobenih smeti. A imeli smo še en cilj – večerjo. Vendar ne kakršno koli. Po krajšem iskanju sem na Googlu našla restavracijo z najbolje ocenjeno paello v bližini. Do nje nas je ločilo dvajset minut vožnje, kar je našo lakoto in pričakovanje še stopnjevalo. Paella je bila odlična, za dobro mero pa smo si privoščili sprehod do bližnje, s školjkami posute plaže, ki smo jih nabrali za spomin.

Botanični vrt s kaktusi

Raziskovanje območja južno od kraja, kjer smo bili nastanjeni, se je začelo v mestecu Betlem. Gre za majhno, prisrčno morsko mestece brez glasne glasbe na promenadi in stotih trgovin z vsem, kar slučajno potrebuješ ali pa tudi ne. Od tu smo se odpravili do Artà, mesteca, katerega glavna znamenitost je vrh hriba stoječa cerkev Santuari de Sant Salvador. Od veličastne stavbe iz 19. stoletja se ponujajo krasni razgledi na spodaj ležeče mesto, bližnje doline pa tudi širšo okolico. Tudi to potepanje nas je peljalo do svetilnika, Cap de Capdepera, a je bil žal zaprt.

K sreči pa ni bil zaprt Botanicactus, botanični vrt s kaktusi v Palmanovi. Če bi bil zaprt, bi mi bilo res žal – tu raste več kot 400 različnih vrst kaktusov. Ustanovljen je bil leta 1989 in velja za enega izmed večjih na svetu in seveda prvega na Balearskih otokih. Poleg rastlin imajo v njem svoje mesto tudi etnografsko zaščitene pergole, imenovane barraca de roters – stare kamnite konstrukcije, ki so kmetom nekoč služile kot zavetje. Tu pa je tudi hektar veliko jezero, ki s svojo vodo napaja vse rastlinje v parku.

Botanični vrt Botanicactus, znan po številnih kaktusih. FOTO: Pia Kocjančič

Spletni opis plaže z belim peskom, ki je bila naš naslednji postanek, nas je očaral, manj pa nas je navdušila zasoljena parkirnina, ki smo jo morali plačati. Sledilo pa je pravo razočaranje – plaža je bila polna morske trave in kamenja, sence pa nikjer nobene. Poleg tega – ali pa kljub temu – je bila na njej precejšnja gneča. Ker smo imeli parkirnino plačano za ves dan, smo se odločili ostati. A smo si že kmalu premislili zaradi težavne poti, ki je vodila do vode, in tudi zaradi vetra.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje (6/2026). Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.