Christine Arnothy se je rodila v Budimpešti leta 1930 kot Irène Kovách Szendrö­. Leta 1948 se je tričlanska družina zaradi komunističnega režima umaknila v Avstrijo. Na začetku petdesetih let je v Münchnu in Kölnu pod imenom Kriszta Arnóthy objavljala v madžarščini.

Leta 1954 je napisala avtobiografski roman Imam petnajst let in nočem umreti

Ko je leta 1954 živela v Bruslju, se je opogumila in svoj prvi v francoščini napisan roman Imam petnajst let in nočem umreti (J'ai quinze ans et je ne veux pas mourir) poslala na natečaj pariškega dnevnika Le Parisien libéré za veliko nagrado resnica (grand prix Véité), kjer je prejela prvo mesto. Roman je postal obvezno šolsko čtivo in svetovna uspešnica, ki so je prodali več kot deset milijonov izvodov.

Sledila so številna literarna dela, med njimi romana Bog zamuja (Dieu est en retard, 1955) in Zaprti kardinal (Le Cardinal prisonnier, 1962). V romanu z naslovom Ni tako lahko živeti (Il ne pas si facile de vivre, 1957) je opisala pot mladega dekleta brez državljanstva in dokumentov, zato ga pogosto natiskujejo skupaj z romanom Imam petnajst let in nočem umreti.

Napisala je več kot štirideset del

V svoji pisateljski karieri je napisala več kot štirideset del in prehajala skozi številne literarne prostore. Za roman Mongolski jezdec (Le cavalier mongol, 1976) je v letu njegovega izida prejela nagrado Francoske akademije za novelo (prix de la nouvelle). Enega največjih uspehov je doživela z romanom Afriški veter (Vent africain, 1989), v katerem je presenetila z mnogimi slogovnimi in jezikovnimi novostmi in preobrati, njej ljubi ameriški topos pa je povezala z afriško celino. Izšel je v več kot milijon izvodih, zanj je prejela tudi nagrado Maison de la Presse. Prejela je še francoski državni odlikovanji vitez legije časti in poveljnik reda umetnosti in literature ter madžarski red za zasluge. Ob njeni domišljijski širini in literarni svobodi ne preseneča, da je pod psevdonimom William Dickinson objavljala celo grozljivke. Ustvarjala je tudi za gledališče, radio in televizijo. Umrla je 6. oktobra 2015.

Knjigo Christine Arnothy Imam petnajst let in nočem umreti so 7. septembra 2023 v prostorih Slovenske matice v Ljubljani predstavili avtorica spremne besede Ignacija Fridl Jarc (druga z leve, prva je njena hčerka), Zarika Verbovšek in prevajalec Marjan Poljanec. FOTO: Ivo Žajdela

V kleteh in rovih Budimpešte so živeli kakor podgane

Decembra 1944 so sile Rdeče armade ob podpori romunskih enot prodrle do Budimpešte in jo dan po božiču obkolile. Začelo se je obleganje, ki je trajalo do februarja 1945. V peklu uličnih spopadov, mraza, ruševin, pomanjkanja vode in hrane se je znašlo ujetih več kot 800.000 civilistov, približno 38.000 jih je zaradi lakote, množičnega ubijanja Judov in posledic bojev umrlo.

Christine Arnothy v pričevanjskem romanu Imam petnajst let in nočem umreti skozi oči najstnice opisuje čas, ko so morali ljudje v kleteh in rovih Budimpešte živeti kakor podgane, ko so za potešitev lakote jedli poginule konje, ko sta jih ogrožala neznosni mraz in zaradi talečega se ledu naraščajoča Donava in ko je bila pot do vode nevarna kakor hoja po minskem polju, saj nikoli niso vedeli, s katere strani jih bo zadel smrtonosni izstrelek.

Christine Arnothy VIR: Wikipedia

Izjemna pričevalka in vneta zagovornica humanizma

Kako v nečloveških razmerah ohraniti človečnost je pravzaprav temeljno vprašanje celotnega romana Christine Arnothy. Ne naslavlja ga zgolj na druge, ampak ga nenehno postavlja tudi sebi in svoji skupnosti. Mladostniški zapis Christine Arnothy je hkrati tudi groteskna, a iskrena slika odraslega, razčlovečujočega in razčlovečenega sveta. Christine Arnothy je izjemna pričevalka in vneta zagovornica humanizma v še tako nehumanem času. To vrlino njenega pisanja so po prejemu nagrade in prevodu v angleščino izpostavili tudi številni anglosaksonski mediji. Z globoko osebno vero, ki jo razume kor sočutje in ljubezen do slehernega posameznika, se upira volji do moči in vztraja v svoji močni volji do življenja.

Zaradi opisovanja zločinov ruskih »osvoboditeljev« zamolčana

Pisateljica je pred izdajo romana gotovo poznala uspeh dnevniških zapisov Ane Frank, saj je leta 1952 že izšel tudi odmeven angleški prevod, vendar so med pisanjem obeli deklet tudi opazne razlike. Ena od njih je tudi ta, da smo Dnevnik Ane Frank Slovenci lahko brali v domačem jeziku že leta 1957, Christine Arnothy pa je bila kljub svojemu uspehu in mednarodni slavi verjetno zaradi svojega sočutnega prikazovanja nemških poražencev in popisovanja zločinov ruskih osvoboditeljev na Madžarskem pri nas doslej povsem prezrta in zamolčana.

Dr. Vesna Mikolič: Ali bereš Cankarja?

Slovenska matica je izdala knjigo dr. Vesne Mikolič Ali bereš Cankarja? V njej avtorica skuša tako mladim kot starejšim bralcem približati Cankarjevo poetiko na način, da bodo radi vstopali v njegov svet. Izhodišče novega branja je predpostavka, da je vsako umetniško govorico treba razumeti, tako kot moramo razumeti vsak jezik, ki ga želimo uporabljati. V literarni opus Ivana Cankarja se bodo tako bralci naučili stopati prek njegovih ključnih besed, kar je svež in inovativen pristop za doseganje večje bralne pismenosti in zmožnosti za branje tudi zahtevnejših literarnih besedil.

Delo opisuje nove bralne strategije, namenjene najširšemu krogu bralstva, ki ga zanima književnost Ivana Cankarja, kot tudi učiteljem in učencem pri obravnavi Cankarja v šoli. Izrazne in oblikovne značilnosti monografskega dela, ki temelji na terminologiji teorije ključnih besed, ustrezajo vsem znanstvenim standardom. Istočasno pa avtorica s konkretno obravnavo posameznih Cankarjevih del, ki jo izpelje na jasen, razumljiv način, dosega širšo uporabnost dela tako v šoli kot izven nje.

Kdor želi ugotoviti, kako brati Cankarja v petih korakih s prepoznavanjem njegovih ključnih besed, osnovnih idejnih sestavin in slogovnih postopkov, naj polista po knjigi in – začne brati. Kajti tako kot se jezika učimo s samo rabo, tako tudi v književni svet vstopamo z branjem samim.

Dr. Vesna Mikolič VIR: Wikipedia

Profesorica in znanstvena svetnica na področju jezikoslovja

Dr. Vesna Mikolič je redna profesorica in znanstvena svetnica na področju jezikoslovja, esejistka in publicistka, po osnovni izobrazbi profesorica slovenskega in italijanskega jezika in književnosti. Od leta 1997 je zaposlena na ZRS Koper, kjer je predstojnica Inštituta za jezikoslovne študije, predava pa na Katedri za slovenski jezik in književnost Oddelka za humanistične študije Univerze v Trstu. Med letoma 2004 in 2016 je predavala na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, kjer je zasnovala študij slovenistike in bila osem let dekanja. S predavanji je gostovala na številnih tujih univerzah v ZDA, Kanadi, Rusiji, na Japonskem, v državah EZ in nekdanje Jugoslavije.

Raziskovalno se ukvarja z jezikom in kulturo, medkulturno pragmatiko, nenasilno komunikacijo, pomenoslovjem, terminologijo, jezikom v književnosti, znanosti in turizmu. Je avtorica več kot 500 znanstvenih člankov, monografij in drugih bibliografskih enot, nazadnje je v sozaložništvu Annales ZRS in Slovenske matice izšla njena znanstvena monografija Izrazi moči slovenskega jezika. Je nosilka raziskovalnega programa Razsežnosti slovenstva med lokalnim in globalnim v začetku tretjega tisočletja pri ZRS Koper in INV Ljubljana v sodelovanju s SLORI Trst.

 Tesno sodeluje s Slovensko matico, kjer je njena podpredsednica, članica Upravnega odbora in Založniškega odseka ter vodja Odseka za slovenski jezik. Je članica Slovenskega centra PEN, Ženskega odbora SC PEN MIRA in uredniških odborov več mednarodnih znanstvenih revij Annales (Koper), Colloquium (Celovec) in Croatian Journal of Education (Zagreb), urednica zbirke Razsežnosti slovenstva (Annales ZRS in Slovenska matica) ter sourednica knjižne zbirke Pont (Beletrina in Annales ZRS). Za svoje delo je prejela študentsko Prešernovo nagrado in več nagrad za znanstveno odličnost.