Za lažjo predstavo: od skrajne severne do skrajne južne točke je razdalja tolikšna, kot med Berlinom in jezerom Čad v osrčju Afrike. Njen južni konec, ležeč na približno 56 stopinjah južne širine, se spogleduje z Antarktiko, najsevernejši je na 18. stopinji, torej v subtropskem pasu. Zato ne preseneča, da se v Čilu zvrsti lepo število podnebnih in vegetacijskih pasov, od polarne tundre na skrajnem jugu prek travnate pampe na Ognjeni zemlji, deževnega gozda zmernega pasu, ki prevladuje v celotni Patagoniji, grmičevja in sredozemskega rastja v osrednjem delu države do puščave na njenem severu. Če dodamo še izjemen razpon nadmorske višine na precej kratki razdalji in dejstvo, da dežela marsikje sega več kot 5000 metrov visoko, je ta pestrost še večja.

Čile, razpotegnjena dežela, ne skopari z naravnimi zanimivostmi. FOTO: Marina Dermastia in Tom Turk

Iz Punte Arenas na Ognjeno zemljo 

Pred leti sva z Marino načrtovala potovanje po celotni panameriški cesti od Aljaske do Ognjene zemlje, a je smeli načrt zaradi različnih vzrokov padel v vodo. Njegovo uresničitev so preprečili pandemija Covida-19, težave z najemom oziroma transportom ustreznega avtomobila, ne nazadnje tudi geopolitična in varnostna situacija. Tako se je zdela izbira Čila precej logična, saj je država stabilna, in če se na potovanje po njej primerno pripraviš, logistično ne prezahtevna. Z Marino in še dvema potovalnima kompanjonoma, Majo in Gorazdom, smo najeli dve primerni vozili in vnaprej rezervirali trajekt, ki edini omogoča premostitev brezpotij južnega Čila, saj cestne povezave med Ognjeno zemljo in začetkom Južne ceste (Carretera Austral) ni. Šesttedensko popotovanje smo začeli na jugu Čila, v Punta Arenasu, in nato postopoma potovali proti severu. Ker je jug Čila zelo blizu Antarktike, je pravi čas za potovanje južno poletje, januar in februar, ko je najtopleje, vreme pa kolikor toliko stabilno.

Kolonija kraljevih pingvinov (Aptenodytes patagonicus) na Ognjeni zemlji, druge največje vrste pingvinov, ki je edina kolonija teh ptic na južnoameriški celini. FOTO: Marina Dermastia in Tom Turk

 Po dolgem poletu iz Evrope smo ob treh ponoči prispeli v Punta Arenas, kjer pa nas ni pričakal niti naročeni taksi niti odprta vrata rezerviranega hostla. Izkazalo se je, da so nas pričakovali šele ob treh popoldne. Prijazna lastnica, ki smo jo po kakšne četrt ure trkanja in ropotanja le zbudili, je imela vse postelje že zasedene, a nam je hitro našla drugo prenočišče. Punta Arenas je s slabimi 150.000 prebivalci največje in tudi glavno mesto okrožja Magallanes y la Antarctica Chilena. Zgodovina mesta je burna, pred odprtjem Panamskega prekopa leta 1914 je bilo glavno pristanišče ob Magellanovem prelivu, skozi katerega so na poti okrog Južne Amerike plule ladje iz Atlantika v Tihi ocean. Tu živi tudi ena od največjih skupnosti Hrvatov v Južni Ameriki, potomcev priseljencev iz Dalmacije, ki so tja prišli ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, v glavnem kot ribiči in ovčerejci, kar sta bili takrat in sta še vedno glavni dejavnosti tamkajšnjih prebivalcev. Skoraj polovica prebivalcev Punta Arenasa naj bi bila hrvaških korenin, vsekakor je na ulicah, trgovinah in drugih stavbah ter seveda na pokopališču veliko hrvaških priimkov. Tudi donedavni čilski predsednik Gabriel Boric izhaja iz hrvaške diaspore tega kraja.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje (4/2026). Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.