Med enim izmed takšnih pobegov sem se za dva dni odpravila po poteh Jezusovega delovanja: peš okoli Galilejskega jezera proti ostankom ribiške vasi Kafarnaum, kjer je Jezus po pričevanjih evangelistov živel, zdravil ljudi in oznanjal evangelij.

Začetna zamuda

Na pohodniški izziv sem se odpravila sredi pripekajoče vročine, kar verjetno ni bila najboljša ideja, vendar v Izraelu nikoli ne veš, na kateri fronti se bo odprl nov konflikt, zato se naučiš izkoristiti vsak manjši predah. Tako sem se nekega zgodnjega jutra napotila na glavno avtobusno postajo v Jeruzalemu. Tam so me neprijetno presenetile trume najstnikov, ki so s truščem in prerivanjem ter gromozanskimi nahrbtniki polnile avtobus za avtobusom proti Tiberiji ob Galilejskem jezeru. Mladina je počitnice izkoristila tako, da se je odpravila na priljubljene plaže. To sem jim čisto privoščila, smola je bila zgolj v njihovem divjaškem obnašanju in dejstvu, da sem z enim od teh avtobusov želela potovati tudi sama.

Ostanki sinagoge v Kafarnaumu. FOTO: Veronika Snoj

Nazadnje sem se do izhodišča pohoda, mošava (tipične oblike izraelske agrikulturne komune) z imenom Kinneret, ki leži na jugozahodnem delu Galilejskega jezera, odpravila s prestopanjem z enega na drugi avtobus. Pot me je iz jeruzalemskih gor ponesla mimo plantaž datljev, ležečih v depresiji, torej nižje, kot je morska gladina. Galilejsko jezero, ki leži 200 metrov pod njo, mi je zato hitro zamašilo ušesa. Velja za najnižje ležeče sladkovodno jezero in drugo najnižje ležeče jezero na svetu, takoj za slanim Mrtvim morjem, ki leži slabih 150 kilometrov južneje vzdolž doline reke Jordan.

Kraj, kjer se je po verovanju zgodil čudež ozdravljenja krvaveče žene. FOTO: Veronika Snoj

Ko me je drugi avtobus, zaradi mladinske gneče v Jeruzalemu nekaj ur kasneje, kot sem načrtovala, odložil na postaji v mošavu, sem si končno lahko oprtala nahrbtnik s šotorom, energetskimi tablicami in šestimi litri vode. Na zemljevidu na telefonu sem še preverila, ali se odpravljam v pravo smer, proti severu. Na pohodu sem večinoma sledila Izraelski narodni poti, ki je bila odlično označena, v mobilni aplikaciji te pohodniške poti, ki je zarisana čez vso državo, pa sem izvedela še, kje lahko najdem pitno vodo, stranišča, pa tudi lokacije, kjer lahko brezplačno, a hkrati zakonito šotorim.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje (4/2026). Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.