Svoje prve plavalne zamahe, potapljaške izlete in jadralske milje je naredila v Jadranskem morju, ki ga je zelo pogrešala med študijem v Ljubljani, kjer je diplomirala na Pedagoški fakulteti, smer razredni pouk. Tudi njena diplomska naloga Osnove jadranja kot vsebina gibalnih/športnih aktivnosti v osnovni šoli izraža njeno predanost morju. Po štirih letih poučevanja na osnovnih šolah na Otočcu in v Izoli je želela leto dni potovati. Pri 29 letih se je odpravila pogledat, kaj je za obzorjem, in se vrnila šele po devetih letih. 

Z nahrbtnikom je prepotovala Tajsko, Malezijo in Avstralijo. Nato je v Brisbanu obiskala glasbeni festival in tam zagledala oglas, da jadralec Rick Page išče družbo do Sydneyja, kamor je bila namenjena. Ujela sta se in spremenila načrte, odpotovala sta v Mehiko, kjer sta kupila večjo jadrnico, šla na 32 dni oz. 3000 milj dolgo jadranje čez Tihi ocean in pristala v Francoski Polineziji, od katere se nista mogla posloviti kar tri leta.

Po svoji najdaljši, 32 dni dolgi oceanski plovbi, je vrgla sidro na otoku Hiva Oa na Markiških otokih. FOTO: osebni arhiv

Jasna prinaša malo tropskega sonca, tamkajšnje lepote in barv v naše kraje s predavanji ter knjigama Moj svet sredi oceana in Vse barve Polinezije, ki sta izšli tudi v italijanščini in angleščini. Pisanje ji je bilo položeno v zibelko, saj izhaja iz znane pisateljsko-publicistične družine: njen dedek je bil pisatelj Alojz Rebula, njena mama je pesnica, pisateljica in psihologinja Alenka Rebula Tuta, njen oče Igor Tuta pa radijski urednik, publicist in vsestranski kulturnik.

Pustili ste službo in odšli v svet. Je pri tem šlo tudi za beg od ustaljenih norm, družbenih pričakovanj, kako naj bi živeli?

Mislim, da gre vedno za kombinacijo več stvari. Tudi pri meni je bilo tako. Nisem si hotela predstavljati sebe v isti službi 40 let. Bežala sem od tega standarda. Vedela sem, da tega nočem. Bila pa sem tudi precej radovedna, kaj se zgodi, če grem v svet. Kaj odkrijem, česa se naučim, kakšna postanem? Želja po potovanju je bila zelo močna. Čeprav sem imela precej strahov, je želja prevladala.

Nisem si hotela predstavljati sebe v isti službi 40 let. Bežala sem od tega standarda. 

Kakšen je bil vaš prvotni načrt?

Najprej sem šla z nahrbtnikom na Tajsko. Nato mesec dni po Maleziji, od tam pa sem šla v Avstralijo, kjer sem nameravala ostati vsaj pol leta. Tam ni težko najti dela. Skrbelo me je, kako bo z denarjem, če grem na tako dolgo pot. Vedela sem, da je v Avstraliji mogoče dobiti dobro plačano delo, zato je bila moj cilj. Pot prek Tajske in Malezije pa je bila cenejša, kot če bi v Avstralijo potovala direktno.

Z jadranjem ste že pred tem imeli veliko izkušenj, kajne?

Jadrala sem že prej, a ne toliko. Bila sem v jadralnem klubu, ampak sem jadrala blizu doma. Sploh nisem vedela, da lahko živiš na jadrnici. Pri nas to ne obstaja. V svetu pa je veliko ljudi, ki namesto v hiši živijo na barki. To sem odkrila v Avstraliji.

 Pisani koralni grebeni na otočju Tuamotu. FOTO: osebni arhiv

Kako vpliva na počutje mesec dni na oceanu, v samoti, brez interneta in brez kopnega na obzorju? Kako ste se privadili na to?

Zame to ni bila težava, ker sem bila navajena. Sem zelo rada v družbi, vedno pa sem si rada vzela tudi trenutke samote. Mislim, da je za nekoga, ki tega ni navajen, to lahko težava. Jaz pa sem uživala v zelo tesnem stiku z morjem. Zlahka grem za teden dni sama nekam in sem ves teden v tišini. Včasih mine ves dan, ko sploh ne spregovorim besede in mi ni težko. Mislim, da je odvisno od tega, kakšen si. To je bila zame najmanjša težava.

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje (4/2026). Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.