Po Prešernu je to »rabelj hudi«; čas je največji tiran, to je izraz nepopustljive oblasti narave nad človekom. Peščena ura nam najbolj nazorno kaže, kako se prihodnost pretaka v minljivost. Sedanjosti preprosto ni. Pri liturgični molitvi molimo: »Kot teden ta se steklo bo/ življenje naše zemeljsko,/ takrat, Gospod, te prosimo,/ sodnik nam bodi milostljiv.« Čas je neustavljiv in neponovljiv!

Čas! Kako preživljamo čas, mu pripisujemo kakšen pomen ali teče v prazno? Tudi v mrzličnem tekanju – tega je veliko –, ni užitka in nam ne da pravega zadoščenja. Kakovost našega življenja ni odvisna od števila izkušenj, doživetij, srečanj, telefonskih klicev, obiskov, potovanj …

Pomembno je, da vsak trenutek ovrednotimo, ker je edinstven in neponovljiv. Biti gospodar časa pomeni, da ne čakamo, kaj bo za nas naredil čas, ampak kaj bomo mi naredili s časom. Čas je milost. Če bomo odkrili sakralnost časa in njegovo vrednost, se bomo izognili pastem nemira, zmede in depresije. S časom smo že povezani z večnostjo. Apostol Pavel naroča: »Skrbno torej glejte, kako bi hodili, ne kakor brez pameti, ampak modri; odkupujte čas, zakaj dnevi so hudi« (Ef 5,16). 

Pomembno je, da vsak trenutek ovrednotimo, ker je edinstven in neponovljiv.

Človek raziskuje, od kod je in kam gre, toda ne pride do konca ne v preteklost in ne v prihodnost. Drenja se v množici, a je tolikokrat sam in osamljen. Moji predniki pradedje, dedje in starši so prenesli dedne zasnove iz enega materinega naročja v drugo vse do mene. Jaz pa še vedno ne vem, od kod sem prišel. Sem in ne vem, kdo sem. Živim, pa ne vem, do kdaj. Umrl bom, a ne vem, kdaj. Peljem se, a ne vem, kam. »Povej mi kdo, kam oblaki plujo', kam ptice lete, kam vode teko, kam človek gre!« (O. Župančič)

Naš čas je omejen in dnevi so prešteti. Torej trditev »nimam časa« ne drži, le omejen je, zato je tako pomembna izraba časa. Pri molitvenem bogoslužju priznavamo: »Trojica sveta blažena,/ ki vse na svetu prav ravnaš,/ za delo nam določaš dan/ in za počitek temno noč.« Torej je dan za delo in noč za počitek. Tomaž Kempčan svetuje: »Vselej boš zvečer vesel, če si dan prav preživel.« Čas je oder, je polje, orodje, zato je izrednega pomena, da ga izrabimo za večanje Božje slave in svoje zveličanje.

Svetniki in učenjaki so to znali. Sv. Janez Bosko si je na duhovnih vajah med dobre sklepe na prvem mestu zapisal: Zelo stroga uporaba časa. Evangeličanski teolog Adolf Harnack je svoje znamenito delo, v katerem je predstavil grškega teologa Markiona, napisal v času »akademskih četrti«. Cerkveni učitelj sv. Alfonz Ligvorij je naredil obljubo, da bo nadvse varčen s časom. Te obljube se je držal vse življenje in napisal 60 knjig. Globokoverni učenjak Maurice Blondel je vsako jutro četrt ure kleče pred pisalno mizo posvetil molitvi, potem se je udeležil maše, zmolil rožni venec in nato vestno opravljal svoje delo. Vedel je: čas je zlato, čas prehaja v večnost!

Biti gospodar časa pomeni, da ne čakamo, kaj bo za nas naredil čas, ampak kaj bomo mi naredili s časom.

So trenutki, npr. obletnice, jubileji, pogrebi ali pa zgolj trenutek, ko slišimo besedo »prepozno«. Človeka spoznanje boleče zadene: Vse je zamujeno in prepozno! Čas neustavljivo mineva. To občutje je svetniški duhovnik, 33-letni blaženi Edvard Poppe sobratom duhovnikom na duhovnih vajah povedal takole: »Ob pričakovanju smrti pa dobi vse resnično barvo. No, torej! Bil sem močno ganjen v tistih trenutkih, ko me je spreletela misel: 'Moj mali Edvard, zdaj je prišel konec tvojega življenja. Tvoja naloga je končana. Končal si.' O, bratje, kako se mi je takrat življenje zdelo dragoceno! Kako se mi je vsak dan zdel neprecenljiv!« Treba je hiteti, toda počasi, premišljeno, načrtno in vztrajno.

Čas je »rabelj hudi«, saj ga nihče ne more ustaviti, lahko pa ga kljub preizkušnjam hvaležno živimo, se veselimo vsakega novega dne in novega leta – naj bo zdravo in srečno! Človek nosi uro!

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina.