Človek je po besedah papeža Benedikta XVI. po naravi religiozno bitje. Tudi ‘digitalni človek’ sodobnega časa poskuša kot nekoč jamski ljudje s pomočjo vere premagati svojo omejenost, je papež dejal v svojem nagovoru med včerajšnjo splošno avdienco na Trgu sv. Petra v Vatikanu, kjer je spregovoril tudi o avstrijskem filozofu Ludwigu Wittgensteinu (1889-1951).

Kot poroča Radio Vatikan, je papež Benedikt XVI. minulo sredo začel nov niz katehez, posvečenih molitvi. Včeraj je nadaljeval z razmišljanjem o religioznem čutu, ki je del človeka skozi vso njegovo zgodovino. Vsaka civilizacija, od daljne preteklosti do današnjih dni, je bila namreč religiozna, je pojasnil sveti oče in ob tem navedel besede iz Katekizma katoliške Cerkve: ‘Hrepenenje po Bogu je zapisano v človekovo srce, kajti človek je ustvarjen od Boga in za Boga.’

V iskanju večnosti, lepote, ljubezni in resnice se odpira hrepenenje po Bogu. Do izginotja religij, ki so ga napovedali v obdobju razsvetljenstva, ni nikoli prišlo, saj ne napredek ne empirična znanost ne človek sam ne zmorejo odgovoriti na vprašanja o globljem smislu življenja, ki tako včeraj kot danes globoko vznemirjajo človeško srce, meni Benedikt XVI.

Človeška zgodovina je poznala različne oblike molitve, saj je človek razvil različne oblike odprtosti za presežno, tako da lahko prepoznamo molitev kot izkušnjo, ki je navzoča v vsakem verstvu in kulturi, povsod pa izraža človekovo hrepenenje po Bogu. Molitev je torej zapisana v srce vsake osebe in vsake kulture, vendar pa se je treba zavedati, da je molitev prej notranja drža kot zaporedje praks in obrazcev, je prej način biti pred Bogom kot pa opravljati dejanja pobožnosti ali izgovarjati besede.

Kot najznačilnejšo molitveno držo je sveti oče izpostavil klečanje. Ta položaj sam v sebi nosi dva pomena. Kot prisilno dejanje je spust na kolena lahko izraz pomanjkanja in zasužnjenosti, kdor pa poklekne po lastni volji, s tem prizna svoje omejitve in svojo potrebo po Drugem, po Bogu.