Četrti Nikodemov večer vLjubljani je nosil naslov Vsak človek je dragocen in kako nam dediščina pomaga,da ga odkrivamo. Predavala je arheologinja in kustosinja dr. Verena VidrihPerko.

Večer se je začel z molitvijo inpesmima, ki ju je zapela in zaigrala Meta Horvat. Publika se je tako umirila ingospa Verena Perko je predavanje začela z vprašanji: Kje smo zgubili človeka?Kaj bi morali napraviti, da bi ga ponovno odkrili? Kdaj se človek učloveči?Kdaj se zave preteklosti? Kaj je kolektivni spomin ter vloga dediščine priodkrivanju občečloveških vrednot in preteklost kot zrcalo sodobnosti?

Na ta vprašanja je odgovarjala zzgodovinskega in osebnega stališča ter se v nadaljevanju spraševala »Ali se ječlovek sploh učlovečil?« Poudarila je, da ljudje po preteklosti oblikujemoprihodnost, vendar ne smemo ostati v okviru zgodovinskih podatkov, saj bi se natak način zgodovina ponavljala, človeštvo se ne bi razvijalo.

Velja mit, da se je Titanuzasmililo človeštvo v temi in noči in mu je želel prinesti luč (simboličnegapomena). Pojasnila je pomen ognja pri neandertalcih in še nekaj tisoč letnazaj, ko so ljudstva izvajala obrede ob ognju, človekovo ognjišče je bilovedno v sredini prostora, okrog pa so potekali pomembni družinski rituali, kiso povezovali družino. Simbolično je npr. mati otroka položila pred ognjišče,oče ga je pobral in ga tako vzel za svojega naslednika. V rimski hiši je vlogoognjišča na sredini hiše prevzel oltar.

V antičnih virih vidimo, da soumrlemu dajali hrano in vsako leto opravljali obrede ter na tak načinoživljali, ohranjali njegovo dušo, ki naj bi skrbela za žive, povezoval pa najbi jih ravno simbol ognja. Duša in telo sta neločljiva celota, zato se nagrobovih prižiga ogenj, v spomin na preminule. Na tak način se je človekučlovečeval. Mrtvi so lastniki vsega, kar imamo na zemlji, živeči pa smo varuhiteh stvari. Naša naloga je ohranjanje vrednot, narave za bodoče rodove.Poudarila je tudi, da je človekova osnovna pravica, da ga dostojno pokopljejo,tudi človeka iz obrobja družbe.

Predstavila je pomembno vlogomuzejev, ki so postali ustanove v službi družbe in njenega razvoja. Soprostori, kjer doživiš katarzo in spoznaš dediščino, v kateri je vse zapisano,jo vsi ustvarjajo in z njo živijo.

Zaključimlahko z njeno mislijo, da je sodoben človek dragocen toliko, kolikor je dobreganaredil v življenju za druge in se na tak način učlovečil, zato vsi delajmodobra dela in skrbimo za osebnostni razvoj in dobroto.