Kot nas učijo, je davno nekoč bila narava razumljena predvsem kot vir preživetja, potem pa dolgo kot objekt, ki ga je treba obvladati. V sodobnem času pa vedno bolj spoznavamo, da je narava zapleten in občutljiv sistem, v katerem je človek le del celote. V Katoliški Cerkvi se je v zadnjih desetletjih okrepilo zavedanje o tem odnosu, še posebej po okrožnici papeža Frančiška Laudato si' (Hvaljen, moj Gospod), ki govori o skrbi za skupni dom. V njej je papež Frančišek poudaril, da narave ne smemo gledati le kot na vir. Okrožnica ponuja tudi odlične rešitve, o katerih kristjani že desetletje razmišljamo, morda pa jih tudi skušamo udejanjati.

Razumsko obremenjeni zahodni človek neredko pozablja, da je naš odnos do občloveške narave ni le razumski. Človekova zmožnost čudenja je na primer področje, o katerem v predpisih ne bomo brali, diplomacija pa se bo verjetno ob njem prismuknjeno nasmihala. Vendar se kaže, da je prav čudenje tisto, kar nam preprečuje, da bi naravo videli samo kot skupek ...