Le kaj je nagnilo umetnostnega zgodovinarja dr. Ferdinanda Šerbelja, da nam je namesto predavanja o umetninah, njih obnovi in ohranjanju, pa tudi stavb, v katerih jih razstavljajo, ponudil predavanje o odločilni 12. soški bitki oktobra 1917 med avstroogrskimi in nemškimi silami na eni strani in italijanskimi na drugi, smo se spraševali številni udeleženci predavanja 5. novembra zvečer v dvorani Frančiškanskega samostana v Kamniku.

Udeležence predavanja je pozdravil tudi p. Darko Žnidaršič, ki je v Kamnik prišel iz daljne Avstralije. FOTO: Jožef Pavlič 

Predavatelj nam je odgovoril, da umetnostnega zgodovinarja zanima vse, odločilnega pomena pa je, kaj najbolj in čemu se največ posveča. Njega kot ljubitelja narave še posebej gorski svet. Zlasti tisti, kjer se je bila najhujša gorska bitka prve svetovne vojne med centralnimi silami in antante v Posočju, na sedanjih slovenskih tleh. Imenovana »čudež pri Kobaridu« oz. »kobariški preboj«. V njej so si stali nasproti avstroogrski in nemški vojaki ter italijanski kot nasprotniki. Poveljniki prvih so se odločili za sila drzen, skrivaj pripravljen in taktično odlično izveden poskus preboja italijanske fronte na gorskih vrhovih, planotah in hribovju Posočja. Uspel jim je tudi zaradi tega, ker so bili italijanski vojaki že siti bojevanja v zelo težkih razmerah, v katere jih je silil neusmiljeni maršal Cadorna, avstroogrski in nemški vojaki pa so pod izkušenim vojskovodjem generalom Svetozarjem Borojevićem in drugimi poveljujočimi vojaškimi strategi začutili, da jim ta bitka lahko prinese konec bojev v neusmiljenem gorskem svetu z obilico snega, zmrzali, plazov in mraza, ki smo ga deloma občutili tudi udeleženci predavanja v, kljub temu, da so prej zakurili, hladni dvorani, »zaščiteni« z že toplimi predzimskimi oblačili.

Prvi udarec je Italijanom zadal vzhajajoča zvezda nemške vojske nadporočnik Ervin Rommel, ki, kot Vuk Rupnik, ni dovolil svojim vojakom, da bi počivali, marveč so se morali stalno uriti v zaledju na sedanjem avstrijskem Koroškem. Tako so bile njegove tri čete odlično pripravljene, da so v enem samem dnevu 24. oktobra 1917 osvojile Kolovrat in zajele celotno italijansko divizijo. Tudi drugod so začele italijanske vojne sile izgubljati boje, so se vojaki predajali, nazadnje pa panično bežali, avstroogrski in nemški vojaki pa ustavljati šele na bregovih reke Piave. Italijanski maršal Cadorna je po neuspelem odporu Italijanov od začetka bitke 24. oktobra 1917 ob 2. uri zjutraj do 27. oktobra ukazal umik italijanskih čet čez reko Tilment.

Centralne sile so zmagovale tudi zaradi dobre priprave na bitko, nove lažje strojnice, ki jo je lahko nosil en sam vojak, uporabe smrtonosnega plina, predvsem pa ceste prek Vršiča ter rabeljskega predora, po katerih so lahko v dolino Soče pripeljali vse potrebno za začetek odločilnih bojev. V njih so se kot zelo pogumni borci izkazali tudi Slovenci, na drugi strani pa italijanski »arditi«. Kako velike žrtve so utrpeli tudi Slovenci, lahko vidimo na mnogih spominskih ploščah na naših pokopališčih. Oboji, tako avstroogrski in nemški vojaki, še več pa italijanski, so utrpeli strašne izgube, močno pa je bila prizadeta tudi narava. Boji so divjali kar 888 dni, posledice pa bile strahotne. Ne le med padlimi vojaki, marveč tudi ranjenci, zastrupljenimi zaradi uporabe plina, lakote, bolezni …

Kako hudimi, smo videli tudi ob slikovnem gradivu, ki ga je pokazal predavatelj. Med njimi fotografijo italijanskih vojakov, ki v rovu čakajo na povelje za napad, med tem pa pišejo mamam poslednje pismo. Čutili so, da napada ne bodo preživeli.

Pretresljiva je tudi podoba Kristusa strelskih jarkov, delo E. Furlana. Kristusovega izmaličenega obraza.

Ali pa vojakov junaške hercegovske divizije, ki korakajo po dolini Soče, od katerih jih je le malo preživelo boje.

Tudi Slovenci smo imeli svoje junake, med njimi visoko odlikovanega Čehovina, Komendčani pa dr. Maksa Peterlina, člana Orla, ki se je izkazal v bitkah na Rombonu in Škabrijelu, dobil za to odlikovanja.

Ludvik Travnik je ob koncu predavanja opozoril na prispevek dr. Damjana Hančiča v Kroniki št. 69 leta 2021 o Vojaški bolnišnici v Kamniku in v Mekinjah v času prve svetovne vojne (str. 115 do 131). V Mekinjah so bili ranjenci v glavnem v uršulinskem samostanu. V kamniškem župnišču je nemško poveljstvo celo pripravilo »zgodovinsko vojno konferenco s svojim štabom«, za njim pa nadvojvoda Evgen Avstrijski, v pripravah prav na znamenito 12. soško bitko. Prispevek je vredno prebrati, da se vsaj malo bolj zavemo, kako je bilo tudi v zaledju bojev na soški fronti.

Udeležence predavanja je pred začetkom pozdravil novi predstojnik kamniških frančiškanov p. Darko Žnidaršič, ki je v samostan sv. Jakoba prišel iz daljne Avstralije. Zelo si je zaželel kulturnih dogodkov v dvorani Frančiškanskega samostana in dobrega sodelovanja z društvom sv. Jakoba, v imenu katerega se je predavatelju Šerbelju za odlično predavanje zahvalila in ga obdarila predsednica društva dr. Marjeta Humar.

Zbrani so se dlje (ogrelo jih je močno rdeče vino) zadržali v pogovoru s predavateljem, ki se je prav ob 100. obletnici konca bojev na Matajurju s prijatelji povzpel na njegov vrh, je to potrdila fotografija.

V bližnji prihodnosti pa načrtujejo obisk opatije Rein, v kateri hranijo dragocene dokumente za slovensko zgodovino.