Po več kot sto letih uresničene sanje završkih župljanov

Za župnijo Zavrč je bil to zgodovinski dan. Po več kot stoletju so namreč v župniji znova dobili nova zvonova, ki sta bila ulita v priznani avstrijski livarni Grassmayr v Innsbrucku, kjer umetnost ulivanja zvonov negujejo že več kot štiri stoletja.

FOTO: Sandi Kelc

Večji izmed novih zvonov je posvečen Mariji Pomočnici kristjanov, manjši pa svetemu papežu Janezu Pavlu II. Posvetitev slednjemu ima v letošnjem letu še posebno simboliko, saj mineva 30 let od njegovega prvega obiska Slovenije, ki je potekal med 17. in 19. majem 1996. Takrat je sveti papež Slovence nagovoril z besedami, ki še danes odmevajo v našem narodu: »Oče, potrdi nas v veri!«

Nova zvonova sta se tako pridružila dosedanjemu velikemu župnijskemu zvonu, posvečenemu sv. Miklavžu, ki tehta nekaj več kot 1600 kilogramov, in manjšemu zvonu, imenovanemu navček.

Toda pot do današnjega praznika ni bila preprosta. V zgodovini župnije so zvonovi doživeli tudi težke čase, ki so se globoko zapisali v spomin kraja in njegovih prebivalcev. Kot je spomnil tamkajšnji župnik Jože Pasičnjek, so bili zvonovi v župnijski cerkvi odvzeti za vojne potrebe v času prve svetovne vojne. Ljudje so z veliko žalostjo spremljali, kako so odvažali zvonove, katerih glas jih je dolga leta spremljal ob veselih in žalostnih trenutkih življenja.

FOTO: Sandi Kelc

Tedanja bolečina se je ohranila tudi v župnijski kroniki, v katero je takratni župnik zapisal besede domačinov: »Ljudstvo je z jokom opazovali kako odvažajo zvonove in izreklo ljudsko sodbo: Takšno delo in početje ne more prinesti nič dobrega in tudi blagoslova ne.«

Kako preroške so bile te besede, je pokazala zgodovina, saj so vojnam in trpljenju sledila nova težka obdobja. Po odvzemu zvonov je župnija v cerkev sv. Miklavža prenesla zvonove iz bližnje podružnične cerkve Device Marije. Toda tudi druga svetovna vojna župniji ni prizanesla. V tem obdobju so bili ponovno odvzeti zvonovi, v kroniki pa je bilo zapisano, da so bila zaradi vojne vihre poškodovana okna ter da je tedanja oblast dala odpeljati tudi urni mehanizem.

FOTO: Sandi Kelc

Po koncu druge svetovne vojne sta tako v zvoniku župnijske cerkve ostala le še dva zvonova – veliki Miklavžev zvon in navček. Desetletja sta spremljala življenje župnije, klicala vernike k bogoslužju, oznanjala praznike in se oglašala tudi ob slovesih od pokojnih. Zaradi dotrajanosti zvonov in zvonilnega mehanizma pa so se v župniji leta 2025 odločili za obnovo zvonila in nakup dveh novih zvonov. S tem se je začelo uresničevati nekaj, na kar so številni rodovi župljanov čakali več kot stoletje.

FOTO: Sandi Kelc

Kjer državna meja ne ločuje, ampak vera povezuje

Posebnost župnije Zavrč ni zgolj njena lega na skrajnem vzhodnem delu Haloz, temveč predvsem dejstvo, da njeno župnijsko občestvo povezuje vernike dveh sosednjih držav. Del župnije namreč sega tudi na hrvaško stran državne meje, v naselje Dubrava Križovljanska. Tako se v Zavrču že skozi generacije prepletajo življenje, vera, običaji in prijateljske vezi Slovencev in Hrvatov. Čeprav med njima poteka državna meja, ta za vernike ni ovira, temveč priložnost za srečevanje, sodelovanje in skupno življenje vere.

FOTO: Sandi Kelc

Prav ta povezanost je močno zaznamovala tudi slovesnost blagoslova novih zvonov, ki so se je udeležili verniki z obeh strani meje. To je bilo na posebej pomenljiv način vidno že ob slovesnem sprevodu, v katerem so s konjsko vprego pripeljali nova zvonova. Ob sprevodu sta ponosno plapolali slovenska in hrvaška državna zastava, ki sta pričali o spoštovanju, prijateljstvu in povezanosti obeh narodov.

Dogajanje je s pesmijo obogatila tudi pevska skupina Angeluš, ki jo sestavljajo pevke z obeh strani državne meje. S svojim petjem so enega izmed novih zvonov simbolično pospremile na njegovo mesto v zvoniku. Tako je bila že pot zvonov proti zvoniku svojevrstno pričevanje o tem, kaj lahko nastane, ko ljudje stopijo skupaj. Ne glede na to, na kateri strani meje živijo, jih lahko povezuje ista vera, ista pesem in isto veselje.

»Vera v Jezusa Kristusa povezuje dva naroda in dve državi v eno«

»Dva nova zvonova sta se pridružila župnijskemu zvonu in navčku, ki sta z veseljem sprejela nova zvonova. Skupaj so ustvarili čudovito harmonijo. Prav to kažete tudi tukaj v Zavrču. Vera v Jezusa Kristusa povezuje dva naroda, dve državi v eno. In prav to je najlepše sporočilo današnjega dneva,« je dejal mariborski nadškof Alojzij Cvikl. Te besede so na poseben način povzele bistvo prazničnega dne.

FOTO: Sandi Kelc

Tako kot imajo zvonovi različne velikosti, različne glasove in različne naloge, a lahko skupaj ustvarjajo čudovito sozvočje, smo tudi ljudje različni. Prihajamo iz različnih krajev, govorimo različne jezike in pripadamo različnim narodom. Toda prav v tej različnosti smo poklicani, da ustvarjamo harmonijo medsebojnega spoštovanja, dobrote in ljubezni. Harmonija zvonov tako postaja podoba harmonije med ljudmi.

In prav to harmonijo, to povezanost in pripravljenost stopiti drug drugemu naproti bi morali živeti v vsaki družini, vsaki župniji in vsaki skupnosti. Kajti vera v Jezusa Kristusa nas ne razdvaja, temveč povezuje. V njem nismo tujci, temveč bratje in sestre. V njem smo poklicani, da postanemo eno. Zavrč je s tem praznikom pokazal, da takšna povezanost ni zgolj lepa misel, ampak resničnost, ki jo je mogoče živeti.

Ljubezen do Boga in bližnjega – temelj vsakega občestva

Prav o tej povezanosti je mariborski nadškof metropolit spregovoril tudi med slovesno pridigo, v kateri je v ospredje postavil Jezusovo zapoved ljubezni do Boga in bližnjega. Uvodoma je opozoril na značilnosti sodobnega časa, ki ga pogosto zaznamujejo razpršenost, nasprotja, individualizem in pomanjkanje skupnih vrednot. V takšnem svetu človek nemalokrat težko najde pravo smer in trden temelj svojega življenja.

FOTO: Sandi Kelc

Podobno so se po nadškofovih besedah spraševali tudi ljudje v Jezusovem času. Čeprav so imeli deset Božjih zapovedi, se je iz njih skozi čas razvilo kar 613 različnih zapovedi in prepovedi. Ob tolikšnem številu pravil se je vse pogosteje zastavljalo vprašanje, katera zapoved je najpomembnejša. Jezus je odgovoril jasno in preprosto: ljubiti Boga z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem ter svojega bližnjega kakor samega sebe.

Nadškof je poudaril, da s tem Jezus ni želel zgolj poenostaviti množice pravil, ampak pokazati, da mora biti Bog na prvem mestu človekovega življenja. Ko človek postavi Boga na pravo mesto, dobijo pravi pomen tudi vsi drugi odnosi.

FOTO: Sandi Kelc

Ob tem je posebej izpostavil, da ljubezni do Boga ni mogoče ločiti od ljubezni do bližnjega. »Jezus pravi, da ne morem ljubiti Boga, če ne ljubim tudi svojega bližnjega,« je poudaril nadškof. Prav ta misel je imela v Zavrču, kjer se pri istem oltarju srečujejo verniki iz Slovenije in Hrvaške, še posebno težo.

Nadškof je spomnil, da Jezus ni prišel na svet zgolj za posamezen narod, skupnost ali skupino ljudi, temveč za vse človeštvo. Zato tudi kristjani ne smemo ljudi deliti na tiste, ki jih sprejemamo kot bližnje, in tiste, ki jih imamo za tujce. Vsi smo namreč ustvarjeni po Božji podobi in vsi smo Božji otroci. Ko spoštujemo drugega človeka, spoštujemo tudi Boga. Ko odpremo srce bližnjemu, naredimo prostor Božji ljubezni.

Posebej pomenljivo je bilo nadškofovo razmišljanje o tem, da ljubezen do Boga nikakor ne zmanjšuje človekove ljubezni do drugih. Nasprotno – prav iz odnosa z Bogom raste sposobnost, da druge sprejemamo kot brate in sestre. »Kdor ljubi Boga, bo ljubil tudi bližnjega, kajti prepoznal ga bo kot svojo sestro, brata,« je poudaril.

FOTO: Sandi Kelc

V nadaljevanju je spomnil tudi na eno temeljnih človekovih potreb – potrebo po tem, da smo ljubljeni. Človek, ki ve, da je ljubljen, je sposoben velikih dejanj. Nasprotno pa občutek osamljenosti, nesprejetosti in pomanjkanja ljubezni pogosto vodi v izgubo življenjskega smisla.

Bog nam s svojo ljubeznijo omogoča, da tudi sami postajamo sposobni ljubiti. To je nadškof povzel z mislijo: »Ljubim, ker sem ljubljen.« In prav v tej zavesti Božje ljubezni se lahko gradijo pristna občestva, v katerih ni prostora za izključevanje, temveč za sprejemanje, solidarnost in skupno dobro.

Zvonovi kot glasniki Božje bližine, miru in upanja

Poseben del pridige je nadškof namenil tudi pomenu cerkvenih zvonov. Poudaril je, da blagoslov in maziljenje novih zvonov ni zgolj ohranjanje starega cerkvenega običaja, temveč ima globok duhovni pomen. Zvonovi so namreč glasniki Božje navzočnosti med ljudmi. Njihov glas človeka spremlja skozi vsakdan, ga vabi k molitvi in mu pomaga, da ob številnih opravkih ne pozabi na Boga.

Ob nedeljah in praznikih bodo završki zvonovi vernike vabili k bogoslužju, kjer se krepi vera in raste župnijsko občestvo. Nadškof je ob tem posebej poudaril pomen evharistije, ob kateri kristjani spoznavamo, da smo tudi sami poklicani postajati dar za druge. »Tu spoznavamo, da ob Božjem kruhu lahko postajamo kruh drug za drugega,« je dejal.

FOTO: Sandi Kelc

Zvonovi bodo tako vabili k dobroti, ljubezni in medsebojni povezanosti. Njihovo zvonjenje bo oznanjalo praznično veselje, spremljalo vsakdanje delo ter prinašalo tolažbo tudi v trenutkih žalosti in slovesa. Nadškof je spomnil, da zvonovi niso namenjeni zgolj klicanju ljudi v cerkev, ampak so tudi glasniki miru, veselja in upanja. Njihov glas nas vabi, da ne ostajamo zaprti vase, temveč smo pozorni na potrebe drugih, pripravljeni pomagati in si prizadevati za skupno dobro.

Ob sklepu pridige je nadškof novima zvonovoma namenil posebno željo: »Naj blagoslovljena in maziljena zvonova v čast Mariji Pomočnici kristjanov in sv. papežu Janezu Pavlu II. prinašata v to župnijo in ta kraj Božjo ljubezen in dobroto, pa tudi veselje do življenja po veri, naj vas vabita k ljubezni, dobroti in miru.«

Naj glas novih zvonov sega prek meja in povezuje srca

Morda je prav v tem najgloblje sporočilo blagoslova in maziljenje zvonov v župniji Zavrč v tem, da lahko različni glasovi ustvarijo eno melodijo. Da lahko dva naroda, vsak s svojo zgodovino, jezikom in izročilom, živita v medsebojnem spoštovanju in prijateljstvu. In da je prav vera v Jezusa Kristusa tista moč, ki nas lahko povezuje tudi takrat, ko nas svet želi razdvajati.

FOTO: Sandi Kelc

Naj zato novi zvonovi v Zavrču ne oznanjajo le časa, praznikov in bogoslužja, temveč naj bodo trajen opomin, da smo kljub vsem razlikam poklicani k edinosti, v Kristusu. Da nas ljubezen povezuje močneje, kot nas lahko ločujejo naše različnosti. In da najlepša harmonija nastane takrat, ko skupaj živimo v veri, upanju in ljubezni.