Lani avgusta so v Lučah v t. i. Etno vasi – v vasi so zgradili devet lesenih hišic, v njih pa predstavili način življenja v 19. in prvi polovici 20. stoletja: tišlerska (lesarska), šošterska (čevljarska), židerska (krojaška) delavnica, mlin, lekarno, črno kuhinjo … - blagoslovili še deseto »hišico«, leseno kapelo, posvetili pa so jo sv. Koroni, zavetnici pred epidemijami in kužnimi boleznimi. Za oltar v kapeli so uporabili Božji grob iz lučenske farne cerkve, oltarno sliko zavetnice pa je naslikal mozirski slikar Jože Kramberger. 

Jože Kramberger, sv. Korona, olje na platnu, 80x50 cm, 2021. FOTO: Osebni arhiv Jožeta Krambergerja

V enem letu se je kapela sv. Korone domačinom in drugim obiskovalcem že močno priljubila. Letošnje avgustovske poplave pa so, tako kot večino Zgornje Savinjske doline, »etno vas« povsem odplavile, o kapeli in drugih etno hišicah skoraj ni več sledu.

Avgustovske poplave so odnesle tudi kapelo v Etno vasi. FOTO: Osebni arhiv Jožeta Krambergerja

Plavajoča cerkvica je bila kot Noetova barka

»Nepojmljiva količina vode je drla in odnašala vse, kar je bilo na poti. Čudna tišina je spremljala leseno kapelico s skodlasto streho in zvonikom, ko je odplavala po vodni gladini. 'Zvonec' v zvoniku je bil brez glasu. Plavajoča cerkvica je bila videti kot Noetova barka s svojimi zakladi v trebuhu,« se spominja prizorov Lučanka, akademska slikarka Irena Rosc: »Deroča reka je lesene zgradbe odnašala s seboj, raztrgala in njene dele odlagala na obrežje …« Voda je v Lučah odnašala hiše, plazovi so zasipali kmetije, gospodarska poslopja in živali v njih. »Kar je voda ljudem odnesla, je ob poti odlagala na svoj levi in desni breg; ko se je vrnila v strugo, so bile na obrežju nepredstavljive količine materiala,« pripoveduje slikarka, ki je ves čas razmišljala, da je med vsemi odpadki tudi slika sv. Korone slikarja Krambergerja – svetnica je namreč na avstrijskem, kjer je dolga leta živela, zelo priljubljena, pri nas pa je bila v Lučah prva in edina kapela, posvečena njej.

Slika sv. Korone pred poplavami. FOTO: Osebni arhiv Jožeta Krambergerja

»Išči me, išči me,« - je v naslednji noči slišala slikarka 

»Išči me! Išči me,« je Rosceva že v naslednji noči »zaslišala« glas »na pomoč«. Po nedeljski maši sta se z Maksom Kakerjem, kar v tazakmašnih oblačilih, odpravila po strugi navzdol in iskala dele cerkvice, tam bi bila namreč večja možnost, da najdeta tudi podobo svete Korone. »Plezala sva po prepletenih naplavinah, porušenih deblih dreves, ostankih lesenih hišic in našla dele cerkvice – pod njimi se je skrivala muca z mladiči. Na trenutke se je nama zdelo nemogoče, da bi med zmečkanimi avtomobili, prevrnjenimi tovornjaki, med pohištvom in elektronskimi napravami iz hiš našli sliko na platnu.« A po nekaj dneh iskanja, ko sta se skozi gmoto odpadkov prebijala tudi s pomočjo motorne žage, sta zagledala polovico vrat kapelice in delčke oltarja: »Izpod tega lesa je zasijala modrina neba s sveto Korono na platnu. Zgledala je kot Svetnica, ki se je inkognito podala v najrevnejše slume Indije in se vrnila umazana, mokra in opraskana. Vendar je zgledala tudi močnejša – še močnejša kot prej. Pod plastjo peska je njeno obličje sijalo s platna in njene k nebu dvignjene roke so podarjale tolažbo,« se spominja akademska slikarka Irena Rosc: »Slika je bila iztrgana iz okvirjev, platno pa skoraj nepoškodovano …« 

Slika sv. Korone, ki so jo našli po poplavah. FOTO: Osebni arhiv Jožeta Krambergerja

Odnesla jo je slikarju Krambergerju, ki jo je očistil in spet uokviril. »Bil sem zaprepaden, da je ostala slika skoraj nepoškodovana po tako strašni poti, našli so jo skoraj dva kilometra stran od etno vasi,« je povedal začuden slikar Kramberger, prepričan v čudež.

Očiščena in uokvirjena slika sv. Korone. FOTO: Osebni arhiv Jožeta Krambergerja

Pogovor s slikarjem Jožetom Krambergerjem, o katerem je umetnostni zgodovinar Cene Avguštin že pred desetletji zapisal, da bi si zaslužil monografijo in film, bomo objavili v prihodnji številki Družine.