Enajststransko pismo nekdanjega nuncija v Združenih državah Amerike, nadškofa Carla Marie Viganoja, v katerem pisec papeža Frančiška obtožuje prikrivanja spolnih zlorab v ameriški Cerkvi in ščitenja storilcev, predvsem nekdanjega washingtonskega nadškofa, kardinala Theodorja McCarricka, in ga posledično poziva k odstopu s papeškega položaja, je v svetu naletelo na različne odzive. Kot pišejo katoliški mediji, je dokument, katerega pristnost je nadškof Vigano sicer potrdil, treba jemati resno, vendar »cum grano salis«, torej s ščepcem zdrave pameti.

Obtožb seveda ni mogoče kar ovreči, kajti če drugega ne, se doslej še ni zgodilo, da bi nekdanji papeški nuncij trenutnega Petrovega naslednika obtožil sokrivde pri prikrivanju kaznivih dejanj, če so obtožbe seveda resnične. Poleg tega ne gre za anonimne obtožbe: nadškof Vigano je pet let služil kot papeški odposlanec v ZDA in v tem času je gotovo imel možnosti in priložnost, da je papeža obvestil o dogajanju v tamkajšnji Cerkvi. Tu je še simbolična razsežnost: papež Frančišek je obtožen napačnega odziva na očitke spolnih zlorab in če stvarem ne bomo prišli do dna z verodostojnimi in preglednimi prizadevanji, potem bi papeževe besede na Irskem o »neomajnem in odločnem iskanju resnice in pravice« zvenele precej prazno.

Po drugi strani pa obstajajo še najmanj štirje razlogi, zakaj je ob vsem skupaj potreben »ščepec zdrave pameti«.

Prvič, Viganojeva enajststranska izjava, predstavljena v medijih, verjetno v ključnih točkah spodkopava njegovo lastno verodostojnost. Pismo vsebuje obtožbe o napačnem ali vprašljivem ravnanju kar proti 32 visokim cerkvenim dostojanstvenikom in v večini primerov Vigano sam priznava, da njegovi komentarji temeljijo zgolj na domnevah. Ko človek tako zlahka javno izreka tako resne obtožbe, je težko presoditi, kako resno ga lahko jemljemo.

Drugič, tudi Vigano ima svojo zgodovino: bil je eden izmed ključnih igralcev v škandalu »Vatileaks« v času papeževanja Benedikta XVI., ko je bil papežev majordom obtožen kraje zaupnih dokumentov, ki so bili kasneje predstavljeni javnosti. Med dokumenti sta bili dve Viganojevi pismi Benediktu XVI. in Tarcisiu Bertoneju, tedanjemu vatikanskemu državnemu tajniku, v katerih se je uprl svojemu imenovanju na položaj papeškega nuncija v ZDA, ker si je želel ostati v Vatikanu in se še naprej boriti proti finančni korupciji. Tudi takrat sta pismi vsebovali mešanico dejstev in namigovanj s teorijami zarote in iz njegovega pisanja je bilo zelo zahtevno ločiti zrnje od plev.

Tretjič, Vigano naj bi spodkopaval lastno verodostojnost, ker je tudi sam prikrival določene informacije o spolnih zlorabah. Iz zapisnika iz leta 2014, ki je bil javnosti prvič predstavljen dve leti kasneje, je razvidno, da je Vigano kot nuncij ukinil neko preiskavo in celo zahteval uničenje vsega dokaznega gradiva proti tedanjemu nadškofu Johnu Nienstedtu iz Minneapolisa, obtoženem neprimernega vedenja do semeniščnikov in prikrivanja spolnih zlorab. Nienstedt je leta 2015 odstopil z nadškofovskega položaja. Ker Vigano svojega ravnanja v primeru Nienstedt ni niti poskušal pojasniti, s tem pušča odprtih precej vprašanj.

Četrtič, mnogi opazovalci so mnenja, da je Viganojevo početje cerkveno-politično zrežirano, saj nekdanji nuncij v svoji izjavi o nadškofu McCarricku očitno izdaja na splošno konservativne politične predsodke in celo poimensko navaja, kateri vatikanski dostojanstveniki naj bi »pripadali homoseksualnemu lobiju, ki želi spodkopati katoliški nauk o istospolni usmerjenosti«. Za nameček je bilo Viganojevo pismo javnosti predstavljeno na dan, ko je papež Frančišek na Irskem govoril o škandalih glede spolne zlorabe v Katoliški cerkvi.

Morda bo res najbolje upoštevati nasvet papeža Frančiška časnikarjem na krovu papeškega letala: pozorno preberite dokument in presodite sami.

Vir: Crux / RO
Foto: splet