Čustveno inteligenco pogosto razumemo kot sposobnost sočutja in samokontrole. Če naredimo še korak dlje, kjer zmoremo oboje: ostati v stiku s sabo ter istočasno še zaznati stisko drugega, pa temu rečemo dvojno zavedanje. V praksi to pomeni, da med pogovorom hkrati opazujemo svoj notranji čustveni svet ter morebitno napetost, žalost, strah oz. kaj podobnega pri drugi osebi.

Tovrstno hkratno vživljanje vase in v drugega omogoča nekaj preprostih mehanizmov. Prvi je okno tolerance, ko ostanemo dovolj umirjeni, da ne izbruhnemo in nas hkrati tudi ne potisne v umik ali v otopelost. Šele ko ne napademo in se ne umaknemo, lahko začutimo tako sebe kot drugo osebo. Drugi element, ki omogoča dvojno zavedanje, je empatija, kar pa ne pomeni čustveno »potapljanje« ali »stapljanje«. Empatija brez izgube stika s sabo pomeni, da lahko brez večjih težav prehajamo med tem, kar doživljamo mi in druge osebe, in nas to ne »poplavi«. Tretji mehanizem je interocepcija, sposobnost, da zaznamo vzgibe v lastnem ...