Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je Evropski parlament z veliko večino sprejel aprila 2009, je med drugim prinesla tudi predlog, da bi bil odtlej 23. avgust evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Ta dan seveda ni bil izbran naključno: 23. avgusta 1939 sta namreč dva največja takratna totalitarna sistema v Evropi, nacionalsocialistični in komunistični, sklenila pakt o sodelovanju in nenapadanju. Podpisala sta ga zunanja ministra nacistične Nemčije in komunistične Sovjetske zveze Ribbentrop in Molotov; po njiju je tudi dobil publicistično ime.

Slovenske zgodbe o (zgolj) seznanitvi s to resolucijo v državnem zboru so znane, a kljub neargumentiranim pomislekom iz določenih političnih in ideoloških krogov na račun resolucije Evropskega parlamenta, je v zadnjih letih evropski spominski dan zaživel tudi pri nas. Prva leta je imel zasluge za to predvsem Študijski center na narodno spravo, z vladnim odlokom pa je bila ta dan razglašen za (splošni) spominski leta 2012 v času druge Janševe vlade.



Tretjič maša in memorial v stolnici

Obhajanju spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov se je pridružila tudi Cerkev na Slovenskem. Slovenska škofovska konferenca in Vojaški vikariat sta tako danes tretjič zapored v stolnici k maši in memorialu po njej povabila politike, diplomatski zbor, pomembne predstavnike s kulturnega, družbenega in pravnega področja ter seveda verno občestvo. Vabilu so se odzvali mnogi; v polni stolnici so bili tako med drugimi nekateri tuji in domači diplomati, poslanci državnega zbora in Evropskega parlamenta iz vrst pomladnih strank, predstavniki Slovenske vojske, civilnodružbenih organizacij, kot sta Nova Slovenska zaveza in Združenje za vrednote osamosvojitve Slovenije, cerkvenih viteških redov …

Somaševanje je ob apostolskem nunciju v Republiki Sloveniji Juliuszu Januszu, vojaškem vikarju dr. Jožetu Pluti in številnih duhovnikih vodil predsednik SŠK mons. Andrej Glavan. V mašnem uvodu je poudaril, da je bil evropski spominski dan na žrtve totalitarizmov zamišljen kot svojevrsten opomin, da »bi nam bila vsem zgodovina učiteljica življenja, ki naj bi nas obvarovala v prihodnosti zla nasilja in nečloveškosti vseh starih in novih totalitarizmov, ki v imenu neke ideologije, nacionalizma ali celo vere izvajajo nasilje, celo genocid in kratijo človekove pravice«.

Jasna odločitev v odnosu do žrtev totalitarizmov

Pridigar pri maši je bil vojaški vikar dr. Jože Plut. Razmislek, h kateremu spodbuja dan spomina na žrtve totalitarizmov, je vpel v sedanji zgodovinski trenutek na Slovenskem ter spominjanja 100. obletnice začetka prve, t. i. »velike«, svetovne vojne in bližajočega se spominjanja 70. obletnice konca druge svetovne vojne.



Oziranje v te mejnike po Plutovih besedah pokaže naslednja dejstva: Velika vojna, ki bi morala s koncem prinesti mir, je nasprotno prinesla obdobje negotovosti, občutja krivice, nepoštenosti in napetosti znotraj posameznih narodov in med njimi; obdobje med obema vojnama je bilo zato le obdobje navideznega miru, ker mir ni slonel na pravičnosti. Stanje velike družbene razslojenosti, revščine in nepravičnosti je nekje že med vojno, drugje pa v letih po njej ustvarilo primerne pogoje za to, da so nekatere ideje dobile velik polet in silno moč, ki so jim mnogi razočarani in obubožani ljudje iskreno verjeli in z vso vnemo sledili. Vse te ideje so prav zaradi okoliščin dobivale močan izraz končnih, dokončnih rešitev – bile so totalitarne, vse pa so slonele na ideji socializma, s pridihom nacionalizmov/internacionalizma in/ali socializma/komunizma. Z zavračanjem starega se svet tako ni odprl svobodi, temveč je posameznik imel svojo vrednost le kot del družbene celote – sistema. Zaživeli so sistemi z jasnim ciljem in jasno določenimi metodami za dosego cilja. Prva vojna se je zato izstrelila v novo vojno in razcvet totalitarizmov z dolgotrajnimi posledicami. Med posledicami, ki jih je mogoče še vedno čutiti, je tudi strah, kajti »v strahu rojenim, s strahom vzgojenim je še danes težko narediti korak iz sistema nadzora množice, sistema in strahu pred tem, kaj bodo rekli ... strankarski kolegi in varuhi sistema, ki velikokrat pod psevdonimi bdijo v medijih in drugod«.

Ta dejstva nas morajo nečesa naučiti: »Ko torej govorimo o človekovem dostojanstvu, pravicah, politični, verski, rasni ali kakršnakoli drugačnosti, le–to ne sme biti nikoli razlog za preganjanje, teptanje dostojanstva, ubijanje, uničevanje dobrega imena, potiskanje na rob družbe, dosledno brisanje spomina na določene skupine in posameznike, odrivanje v brezimnost za časa življenja in po smrti … Prav to so počeli vsi totalitarizmi. V anonimnost in pozabo so pehali posameznike in skupine.«

Druga pot je tista, ki jo jasno vzpostavlja evangeljska zapoved ljubezni do bližnjega – zapoved, ki za uresničitev terja voljo in pripravljenost, pa tudi zavestno in razumsko odločitev. »In tega, vsaj pri nas in vsaj v odnosu do žrtev totalitarizmov še nismo naredili. Smo pa jasno odločitev dolžni narediti tako verni kot neverni. Ne samo zaradi žrtev, čeprav še kako, pač pa tudi zaradi resnice, naših otrok, blaginje in prihodnosti,« je mašni nagovor sklenil vojaški vikar.



Krvavo 20. stoletje

Maši je sledil memorial s kulturnim programom in razmišljanjem sekretarja na ministru za kulturo Silvestra Gabrščka. V njem se je najprej ozrl na tragično bilanco 20. stoletja, ki je bilo sicer z mnogih vidikov najnaprednejše stoletje, a hkrati upravičeno velja za najbolj krvavo, saj sta ga zaznamovali tudi dve svetovni vojni in nepopisna grozodejstva, ki so, povezana s pojavom treh totalitarizmov (fašizma, nacizma in komunizma), zahtevala izredno visok davek z več kot 245 milijoni človeških življenj (v tem številu so zajete tudi žrtve plemenskih, osvoboditvenih, državljanskih in sorodnih vojn, ki so se odvijale po posameznih delih vseh celin).

Tudi pod vplivom te podobe 20. stoletja se je, kot je ugotavljal govornik, »v naši zavesti se je v dokajšni meri zasidralo prepričanje, da so zgodovino človeštva od Kajna naprej vedno spremljali in določali spopadi, večje ali manjše bitke, krajše ali daljše vojne, ki so praviloma botrovale velikim zgodovinskim premikom, planetarnim dosežkom in ključnim družbenim spremembam. Obstaja velika nevarnost smelega posploševanja, češ da so vojne, revolucije z raznimi odtenki nasilja po večini učinkovit dejavnik vsesplošnega civilizacijskega razvoja«. S tako miselnostjo pa se ni mogoče strinjati, kajti »vsaka vojna, pa naj se imenuje pravična ali krivična, svetovna ali krajevna, državljanska ali verska, je v svojem bistvu triumf močnejšega in zmaga nasilja, a hkrati v isti meri hud poraz človečnosti«.

Spomin na »veliko vojno« in vlogo tedanjega papeža

Spomin na vojne bi moral zato voditi k drugačnim premislekom. Letos je priložnost za to povezana zlasti s stoto obletnico začetka prve svetovne vojne, ki je bila »mati« tudi druge svetovne vojne ter mnogih napetosti in spopadov, ki so 20. stoletju določili tek zgodovine in usodno zaznamovali velik del človeštva. Silvester Gabršček je opozoril, razlog za izbruh te vojne, zaradi razsežnosti imenovane tudi »velika vojna«, ni bil Sarajevski atentat; ta je bil v bistvu le dobro pripravljen scenariji, saj so priprave na vojno zorele desetletje in več. Zakaj torej niso hkrati zorela tudi prizadevanja za mirno reševanje nastajajočih napetosti, saj sta vojna in z njo povezano nasilje praviloma vedno razlog nastanka še večjega sovraštva in nastanka novih zapletov, se je vprašal Gabršček. A opozorila so bila preslišana. Tudi tista, ki jih je neutrudno izražal papež Benedikt XV., ki je neposredno po začetku prve vojne nasledil papeža Pija X. S tremi apostolskimi spodbudami je »kot potnik na podivjanem v smrt drvečemu vlaku zaman pritiskal na 'zavore v sili'. V pismih je trkal na razum svetnih vladarjev in jih pozival na prekinitev vseh spopadov in mirno reševanje sporov, prav tako je budil vest kristjanov, saj so bili le-ti v večini na obeh straneh frontnih črt«.

Morda je bil, kot je dejal Gabršček, izplen njegovih prizadevanj na prvi pogled pičel, pa vendar se je tudi po njegovi zaslugi med vojnimi »predahi« udejanjala določena mera človečnosti pri oskrbi ranjencev in medsebojnemu spoštovanju nekaterih humanitarnih pravil, dogajalo se je celo, da so si vojaki nasprotnih strani izmenjavali tobak in skupaj praznovali božič ali veliko noč, kar seveda ni bilo pogodu vojnim strategom, ker naj bi to negativno vplivalo na vojno moralo, pa vendar je bilo takih primerov veliko, kar je nedvomno tudi posledica papeževih spodbud k spoštovanju življenja vsakega človeka.

Gabršček je omenil še druga Benediktova prizadevanja: z apostolsko vzpodbudo Des le debut, namenjeno vladarjem in vojskujočim se narodom, je podal smernice za vzpostavitev mirnega reševanja konfliktov in oblikovanje pravične družbe, ki temelji na principih krščanske ljubezni, družbe, v kateri vlada medsebojno spoštovanje ne glede na narodno, politično in versko pripadnost; v encikliki Quodiam Diu, namenjeni patriarhom, primatom, nadškofom, škofom in drugim ordinarijem, ki jo je napisal ob koncu vojne, pa je posredno posredoval sporočilo predstavnikom držav na bližajoči se mirovni konferenci o nujnem uveljavljanju zakonitosti pravične družbe in mirnem sožitju vseh, kar je možno z upoštevanjem temeljih krščanskih vrednot. Dokument je postal idejna podlaga Društva narodov, ki je bilo ustanovljeno aprila 1919 v Parizu kot neposredni odgovor na prvo svetovno vojno z namenom, da zagotovi mednarodni mir; to je bila prva mednarodna organizacija, ki je bila naravnana k razumevanju kolektivne varnosti, njen naslednik so današnji Združeni narodi.



Pomen osebne odgovornosti

A eno je institucionalna ravne prizadevanja za ohranjanje miru v svetu, ki ne odvzema odgovornosti slehernega posameznika za ta cilj. Silvester Gabršček je, da bi ponazoril to osebno raven, segel po knjigi Spomini prostodušnega kristjana uglednega italijanskega pisatelja, urednika, politika Iginija Giordanija (1894–1980), za katerega teče postopek beatifikacije.

Tudi za ceno lastne ogroženosti je v militaristično nastrojenem okolju deloval za mir, tudi iz prepričanja, ki ga razodeva naslednja misel iz knjige: »Ni mi šlo v račun, kako je sploh možno najprej roditi sina, vlagati velikanske napore v njegovo vzgojo in šolanje, nato pa ga poslati v boj, da bi ubijal popolnoma tuje, neznane, nedolžne ljudi in nekoč tudi sam omahnil pod streli nekoga, ki ni ničesar zagrešil. Presunili so me nesmisel vojne, njena nespamet in predvsem greh, ki je bil toliko hujši zaradi hujskanja na vojno, in površnosti, s katero so sprejemali tragične odločitve. Evangelij, ki sem ga do takrat že premeditiral, me je navdajal z dolžnostjo delati dobro, ne pa ubijati; odpuščati, ne se maščevati. Razmišljal sem z lastno glavo in videl ves absurd vojnih pohodov, ki ne bodo delili plena zmage tistim, ki so imeli prav, temveč tistim, ki so imeli topove; ne pravičnim, temveč nasilnim.«

Leta 1915 so tudi Giordanija poklicali v vojsko. Iz tragični frontnih izkušenj se je rodilo naslednje spoznanje: »Kot sem ob koncu vojne ugotovil: če bi ves čas, ki smo ga prebrodili v rovih, uporabili za delo, bi lahko proizvedli toliko blaginje, da bi pokrili vse terjatve, zaradi katerih se je vojna sploh začela. Toda to je bilo razumno razmišljanje. Vojna pa je bila proti-razumna odločitev ...«

In to velja, kot je v sklepu svojega razmišljanja dejal Silvester Gabršček, »za vsako vojno in za vsak totalitarizem, ki se vedno pojavi povsod tam, kjer neka ideja kot abstraktni princip postane pomembnejša od 'človeka'; v tem smislu so vsi totalitarizmi radikalno nečloveški, ker želijo iz drobne posameznosti mimo 'človeka' ustvariti neko novo lažno celoto, pri tem pa se izgubi občestvena razsežnost, ki je temeljni vidik in nekakšen DNK človeštva«. Stoletnica spomina na začetek prve svetovne vojne naj »v nas kot posameznikih in kot udih slovenske narodne in evropske mednarodne skupnosti in predvsem kot sinovih in hčerah velike človeške družine, utrdi željo in odločitev, da bomo povsod, tako v osebnem kot družbenem življenjem, vedno dejavniki medsebojnega spoštovanja, nesebični graditelji pristnega prijateljstva in s tem nosilci trajnega miru«.

Foto: Bogomir Štefanič