Nekoč je mladenič Pambo, ki je želel postati menih, prišel k starcu, izkušenemu menihu, in ga prosil, naj ga uvede v Sveto pismo. Menih je odprl Sveto pismo in začel brati Psalm 39: »Dejal sem: 'Varoval bom svoje poti, da ne bi grešil s svojim jezikom' ...« Ob teh besedah je Pambo takoj vstal in odšel. Minilo je nekaj mesecev, a o njem ne duha ne sluha. Starec je bil že malo v skrbeh, kje hodi toliko časa (v tistih časih je bila namreč navada, da so učenci prihajali od časa do časa k učiteljem ter jim razodevali svoje skušnjave in misli, ki so jih vznemirjale). Minilo je pet, deset let. Po dvanajstih letih pa se je le vrnil. Starec ga je nejevoljno vprašal: »Kje pa si hodil toliko časa?« Pambo je odgovoril: »Oprosti, oče, toda ni mi še uspelo uresničiti besede, ki sem jo slišal: Varoval bom svoje poti, da ne bi grešil s svojim jezikom.«
Tudi jaz še nisem uspel tega, oče Pambo. Prosi zame!