Čudovito poletno jutro. Še en počitniški dan brez večjih obveznosti. Pred mano s prtom pokrita mizica, na njej sveža jutranja kava in Sveto pismo. Dragocen čas samo zame in za Boga. Kraj tišine in ptičjega petja, daleč proč od ponorelega sveta. Domača terasa, ki jo vsako leto znova urejam z veliko skrbnostjo, je moje pribežališče pred vedno večjim hrupom, naravnost kaosom zunanjega sveta. Košček doma pa tako vedno bolj postaja moja priljubljena počitniška destinacija.

Brskam po spominu in zbiram naša pretekla počitniška doživetja. Čudoviti dnevi na obali Sardinije, ki so minili v prijetnem družinskem ozračju, polnem sproščenosti in smeha, obisk gora pod Triglavom v neokrnjeni naravi, jezero Jasna v Kranjski Gori. Očarljivi deli naše Zemlje z eno samo »napako«: zasedeni do zadnjega kotička. Na prezasedenem italijanskem letališču se mi je tako v vsesplošnem prerivanju nenadoma zazdelo, kot da čakamo na vesoljni potop in se, kot da ne bi imeli že vnaprej določenega mesta na letalu, borimo...